»Pri raziskovanju TIGR-a sem prišel do presenetljivih izsledkov«

Pogovor z Milanom Pahorjem sem si zamislil že pred časom, ko sem ga nekega večera poklical in ga kot poznavalca spraševal o zadnjih besedah, ki so jih izrekli bazoviški junaki tik pred ustrelitvijo. Prav tedaj je pisal svojo knjigo o tajni organizaciji Borba, kar mi je tudi omenil, jaz pa sem mu povedal, da zaključujem roman o tigrovski epopeji. Za trenutek je obmolknil, kot bi se zamislil, in dejal, da smo mi zadnji, ki o tem pišemo, zato moramo pri tem vztrajati, da ne bo to ključno zgodovinsko obdobje utonilo v pozabi.

In prav ta misel je izhodišče najinega pogovora, čeprav sem sprva nameraval začeti ... od začetka, saj se Milana spominjam kot temperamentnega vodnika na taborih tabornikov Rodu modrega vala, na mladinskih raziskovalnih taborih, na Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice in sploh pri vseh pobudah, v okviru katerih je potrebno naprezanje za naš obstoj na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja.

Osrednja proslava na bazovski gmajni se je iztekla ob času, ki z vrtoglavo naglico spreminja svojo podobo, zorni kot in nenazadnje tudi vrednote, da se vselej sprašujemo, kako naprej. Nam torej Bazovica pomeni enako kot pred desetletji in ali je še vedno naš simbol, čeprav morda v drugačni preobleki?

S časom se marsikaj spreminja, a obstajajo vrednote, ki so nedotakljive in nespremenljive. Taka je tudi Bazovica, ki nam že od nekdaj pomeni tisto borbo za obstoj, brez katere nas ne bi bilo tu. Naslanjam se na tradicijo narodnoosvobodilne borbe, ki je goriško brigado poimenovala za bazoviško, ker se je vodstvo NOB odločilo, da se bo sklicevalo na protifašistični in tigrovski upor, pri katerem je Bazovica svetli simbol. V vseh teh desetletjih ni bilo nobenega razloga, da bi spremenili ta pristop. Prav zato tudi vztrajam pri pisanju o tem boju, ker menim, da še ni vse dorečeno.

To je tudi razlog, zakaj si hotel napisati knjigo o tajni organizaciji Borba.

O Borbi obstajajo še nekatere nedorečenosti, ki sem jih skušal razjasniti v knjigi. Lahko jo imenujemo za tržaško udarno vejo TIGR-a, lahko pa tudi za vzporedno organizacijo z istimi cilji, nazori in ... ljudmi. Delovala je le tri leta, od 1927 do ustrelitve njenih najvidnejših pripadnikov v Bazovici, medtem ko je TIGR vztrajal polnih 14 let, od leta 1927 do drugega tržaškega procesa decembra 1941. Imel sem to srečo, da sem, sicer še kot najstnik, poznal kar nekaj tedanjih borcev, od Dekleve in Špangerja do Kavsa, Jelinčiča in Sardoča, in vedno so doma govorili o borbaših, kar očitno nekaj pomeni. In prav zato sem hotel dati tem borcem obraz s tem, da sem jih opisal tudi iz osebnega in ne samo strogo zgodovinskega zornega kota.

Raziskoval si tudi nastanek Borbe in TIGR-a.

In ob tem sem prišel do presenetljivih izsledkov. Tako sem prepričan, da so TIGR ustanovili na Nanosu 9. oktobra 1927 in ne prej, kot navajajo nekateri zgodovinarji.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.