V Štandrežu bi proti smradu lahko ubrali evropsko sodno pot

Skupina Ekoštandrež, goriški krožek zveze okoljevarstvenikov Legambiente in Civilna iniciativa iz Vrtojbe razmišljajo, da bi ubrali evropsko sodno pot z zahtevo po mednarodni okoljski presoji onesnaževanja, ki se iz asfaltne baze pri Vrtojbi širi tudi čez mejo. Na debatnem večeru v Štandrežu so obnovili večletna prizadevanja, da bi odpravili smrad in zdravju škodljive učinke iz obrata. Ker doslej nič ni zaleglo, bodo ocenili možnost priziva na Evropsko komisijo in morebiti na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Večer je uvedla predsednica Legambiente Annamaria Tomasich in obnovila dolgoletno problematiko. Z deželno agencijo za okolje Arpa in s sodelovanjem krajanov so ugotovili, da prihaja neznosni smrad, ki se pogosto širi tudi po Štandrežu, prav iz vrtojbenske asfaltne baze. Pritisnili so na Občino Gorica, Deželo FJK in ministrstvo za zunanje zadeve, da bi problem rešili v dogovoru s slovenskimi oblastmi. Vse je bilo doslej zaman.

Romana Leban (Ekoštandrež) se je dotaknila tudi drugih okoljskih vprašanj, ki bremenijo vas, od industrijske cone do termoelektrarn, prometa in drugih virov onesnaževanja. Krajane je pozvala, naj se aktivirajo, saj le močan pritisk lahko premakne stvari. V teku je tudi postopek za revizijo občinskega urbanističnega načrta, ki mu bo potrebno pozorno slediti.

Pravni vakuum

Asfaltna baza v Vrtojbi deluje na črno, brez gradbene dokumentacije, uporabnega dovoljenja in ocene vpliva na okolje, je dejal predstavnik Civilne iniciative Miloš Nemec. Obrat v neposredni bližini hiš po njegovih besedah povzroča smrad, hrup, prah in rakotvorne emisije. Takega obrata po danes veljavnih predpisih sploh ne bi mogli odpreti, ker pa je tam že od leta 1974, mu dovoljujejo, da deluje v nekakšnem pravnem vakuumu. Inšpekcije mu ne morejo nič, sam minister za okolje je priznal nemoč, zato je Civilna iniciativa po šestih letih prizadevanj ubrala pot sodnega priziva. V pričakovanju odziva sodstva so zaprosili tudi za srečanje s predsednikom vlade, da bi se problem rešil po politični poti. »Borimo se proti kapitalu, politiki in birokraciji, ki ga podpirata, a ne bomo odnehali. Ostaneta nam ulica in Evropa,« je povedal.

Jasmina Jerant, avtorica knjižne uspešnice Primer Anhovo in okoljska aktivistka, je predstavila problematiko anhovske cementarne, ki ima prav tako škodljive čezmejne učinke. V Sočo se izlivajo onesnažene odplake in velike količine v minulih desetletjih na breg reke kriminalno odloženega azbesta, hudo pa je tudi onesnaževanje zraka, saj v obratu vsako leto pokurijo 109 tisoč ton avtomobilskih gum in drugih tudi strupenih odpadkov, večinoma iz Italije. Najbolj so prizadeti domačini, toda onesnaženega zraku in vode ne zadrži državna meja.

Referentka za okolje pri goriški Zdravniški zbornici Maria Teresa Padovan je podala izčrpno analizo posledic onesnaženosti, ki predstavlja že 7. najpogostejši vzrok smrti. Prašni delci PM 2,5 so v Italiji letno odgovorni za vsaj 46.800 predčasnih smrti, sledijo ozon in dušikov dioksid. Viri so promet, ogrevanje tudi na biomase, industrijski obrati, kmetijstvo, intenzivna živinoreja. Virov onesnaževanja je še veliko več in bi jih bilo treba omejiti na minimum, saj ni nobene spodnje meje, pod katero ne bi bili škodljivi. Ob več virih pa se škodljivost pomnoži. Osupljiv je podatek, da nas vsakih 10 mikrogramov prašnih delcev PM 2,5 v kubičnem metru zraku stane osem mesecev življenja. Zdravje bi moralo prevladati nad ekonomskimi interesi, da pride do tega, pa je potreben močan pritisk ljudi.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.