Vito Taufer: Pri Trstu me privlači njegov duh nekega drugega časa

Za zadnjo domačo produkcijo Slovenskega stalnega gledališča v sezoni 2024/25 vlada precejšnje zanimanje. Razlogov je več, poglavitni pa je najbrž ta, da Županovo Micko Antona Tomaža Linharta režira priznani režiser Vito Taufer, ki je v tržaškem teatru že ustvaril nekaj izrazitih predstav. Tudi ob tokratni predstavi je dogajanje postavil na Primorsko, natančneje na Tržaško.

V daljšem intervjuju za Sobotno prilogo ste rekli, da vas od nekdaj nekaj vleče v Trst ... in da to niso bili nakupi.

V glavnem res niso bili nakupi. (smeh)

Kaj vam je torej všeč v Trstu?

To mesto ima nek svoj ritem, neko svoje življenje. In kar me pa pri Trstu privlači, je ta duh nekega drugega časa. Časa, ko je bil Trst res zelo pomembno mesto. Še vedno ga vidim kot svetovljansko mesto, čeprav na nek način to že od konca prve svetovne vojne ni. A ta duh je še zmeraj tu. In ta potencial je še vedno tu. In ta multikulturnost je absolutno še vedno tu in vedno bolj. Tu vidim potencial mesta in zato smo predstavo naredili tako multikulturno.

V predstavo ste vpletli veliko jezikov.

Zastavili smo jo zelo v duhu Linharta, ki je bil svetovljan in mu ni bil problem gledati na svet skozi širši spekter. Bil je človek vizije, vizionar in človek akcije. In to, kar je on naredil za slovensko kulturo, je redkokdo prej in potem. Dokazal je, da je slovenščina ravno tako vsestranski jezik kot ostali, sposoben vseh možnih nians.

Zdi se mi, da smo ta duh svetovljanstva, ki veje iz njegovih iger, na nek način ujeli, čeprav na žalost ravno skozi zgodbo o ogroženosti, saj je kontekst, v katerem se naša Micka dogaja, kontekst slovenske avtonomne, avtentične ribiške kulture, ki je popolnoma izginila. Ampak če grem v Križ, še vedno voham neko specifično atmosfero ribiškega mesteca na kraškem robu, 300 metrov nad morjem. (smeh)

Več v današnjem (petkovem) Primorski dnevnik