»Pridelovanje hrane se mi zdi, tako kot pisanje, visoko smiselno delo«

Maša Ogrizek (1973) je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja. Sprva je delovala predvsem kot kritičarka in novinarka, v zadnjem desetletju pa postaja vse bolj prepoznana kot pisateljica mladinske in otroške literature.

Leta 2013 je pri Založništvu tržaškega tiska (ZTT) izšlo njeno delo Sinjerdeča, sledila je slikanica Slon na drevesu (ZTT), Ko-Ko-Krišna (ZTT), Krasna zgodba (založba Miš), Gospa s klobukom (Mladinska knjiga), Kokodajsa v mestu (založba Miš) ... V zadnjih dveh letih je izdala kn jige: Luka iz bloka (Založba Miš), Vseh sort starši in otroci (ZTT) ter Lisičja luna (Založba Miš). Za slednjo je prejela nagrado večernica za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo.

Ali ste navdih za Lisičjo luno morebiti dobili med delom na kmetiji?

Ne, čeprav je res, da sem se enkrat ob zori peljala s kolesom delat na kmetijo in sem sredi skoraj povsem prazne Šmartinske ceste v Ljubljani zagledala lisico. Cesta je bila prazna, ker smo bili tedaj ravno sredi zaprtja ob pandemiji. Bil je nadrealističen prizor. A Lisičja luna je nastala že pred tem in je v nadaljevanjih izhajala v reviji Galeb. Med pandemijo pa sem jo razširila in poglobila v knjižno obliko. Mislim, da je tudi ta izkušnja dodala nekaj atmosfere knjigi.

Dotakniva se nekoliko tega vašega dela na kmetiji. Kako je sploh dozorela odločitev za tovrstno delo?

Šlo je za splet okoliščin. Odločilen je bil finančni motiv, saj so med prvim valom pandemije nenadoma presahnili vsi moji viri zaslužka. Odzvala sem se na poziv takratne ministrice Pivčeve in šla delat na eno od ljubljanskih kmetij.

Ste imeli s tovrstnimi opravili izkušnje že od prej?

Ne, zato sem se občasno počutila kot antropologinja na terenu. Opazovala sem odnose med bošnjaškimi sezonskimi delavkami, odnos lastnikov do njih, naše tovarištvo. Obenem pa me je zelo presenetilo, kako dobro je fizično delo na prostem vplivalo name. Kot bi mi oživelo, ozelenelo telo! Poleg tega se mi zdi pridelovanje hrane, tako kot pisanje, visoko smiselno delo. Kasneje sem delala tudi v gostinstvu in v hotelu, saj sem spoznala, da nujno potrebujem vsaj minimalno finančno stabilnost, ki mi jo pisanje ne nudi vedno. A obenem sem ugotovila tudi, da tovrstnega dela ne sme biti preveč, predvsem v časovnem smislu. Za ustvarjanje namreč potrebujem tudi veliko praznine, na videz brezciljnega potikanja naokrog ali pač čepenja doma. Kot pri vseh stvareh je treba najti neko ravnovesje. Oziroma ga vsakič znova aktivno ustvarjati.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.