»Moje srce želi objeti vso slovensko skupnost«

Papež Frančišek ga je 2. februarja lani izbral za tržaškega škofa in Enrico Trevisi je vodenje tržaške Cerkve prevzel 23. aprila 2023 s slovesnostjo v stolnici sv. Justa. Od takrat je stalno prisoten v mestnem življenju, ne samo cerkvenem. Biti kristjan pomeni deliti težave, bolečino, a tudi lepe trenutke v življenju skupnosti, je med drugim povedal 61-letni sogovornik.

Trst je izrazito laično-liberalno mesto. Kakšen je bil vaš prvi stik z njim? Kje vidite vlogo kristjana oziroma katoličana v taki stvarnosti?

Ukradel bom nekaj stavkov, ki krožijo v italijanski Cerkvi: res je, da smo manjšina, a ne želimo biti ne agresivna ne podrejena, temveč kreativna manjšina. V Trstu je veliko različnih manjšin, tudi krščanskih in katoliških, zato sem se takoj začel soočati z veliko bolj pisano realnostjo kot je Cerkev v Cremoni, iz katere prihajam. Prvi dan v mestu sem obiskal sinagogo in rabina, v naslednjih dneh sem se sestal s pastirji ostalih verskih skupnosti. Ne samo Trst, danes so skoraj vsa mesta laična, iščem pa dialog z vsemi, priložnosti za skupno dobro.

Kot tržaški škof ste večkrat javno spregovorili o temah, ki niso izključno »cerkvene«. Kako živite svojo vlogo očeta tržaške Cerkve? Je ta vloga tudi politična?

Dejstvo, da smo kristjani, nas ne izolira od bolečine, trpljenja, upanja prebivalstva in celega mesta. Ko sem prišel v Trst, je bila zelo aktualna, rekel bi celo krvaveča, kriza tovarne Wärtsila, zato sem se takoj oglasil. Že v svojem prvem pozdravu škofiji pa sem na primer omenil stoletnico Univerze v Trstu: ne samo težave, z mestom je lepo deliti tudi lepe trenutke.

Med aktualnimi temami so nedvomno migranti, pri srcu pa so mi številne »politične« teme, na primer osamljenost in težave starejših, napori mladih – samo pomislimo, koliko mladih iz Furlanije - Julijske krajine išče boljše pogoje drugje in so torej tudi sami migranti.

Biti kristjan pomeni deliti težave skupnosti in včasih tudi opozoriti javnost na bolečino drugega, jo povabiti s skupnemu razmisleku.

Že v prvem pismu, ki ste ga naslovili na tržaško škofijo, ste pokazali posebno pozornost do Slovencev. Slovenski verniki so bili aktivno vključeni v Socialni teden katoličanov in papežev obisk. Kako po letu in pol gledate na slovensko skupnost, katoliško in laično?

Ponovil bom, da trpim, ker ne obvladam slovenskega jezika, ki je eden od izvornih jezikov mesta in škofije. Če je moje srce zato ranjeno, pa ima tudi željo objeti vso slovensko skupnost. Trst je moje mesto in moja skupnost, čutim se del nje in ne delam razlik med katoličani in laiki.

Mislim, da je treba prepoznati vlogo slovenske skupnosti, na tej zemlji sta obe skupnosti poklicani, da živita skupaj in da ovrednotita druga drugo. Sam sem se samo pridružil tej skupni poti in ne želim dajati ocen na račun boleče preteklosti. Pravim pa: ne ostanimo žrtve bolečine, ki smo si jo povzročili v zgodovini, ker mladi nimajo nobene krivde in imajo pravico, da mirno vstopijo v prihodnost.

Slovenska jezikovna skupnost je številčno šibkejša, tudi katoliška. Žal mi je, da je tako, ker vidim, da slovenske župnije zaradi tega trpijo. Zato tudi njo, kot sicer vse mestne skupnosti, pozivam k upanju. Moje letošnje pastirsko pismo nosi naslov Jaz sem s teboj (pove v slovenščini; op. ur.). V hebrejskem izvirniku ta stavek nima glagola, v slovenščini so ga prevedli »jaz bom s teboj«. Glagol moramo skratka prispevati sami, v zavesti, da je Bog z nami danes in bo tudi v prihodnosti. To je ta upanja poln pogled.

Ponazoril bom še z drugim primerom. Povedali so mi, da ko je Trst obiskal Janez Pavel II., je bilo čutiti napetost med italijansko in slovensko skupnostjo. Ob letošnjem prihodu papeža Frančiška je nisem občutil, to je bil za vse velik praznik. Na glas moramo torej povedati, da smo v teh desetletjih prehodili del poti, da so pozitivni premiki. Smo povsem zadovoljni? Ne. Želimo hoditi dalje in da bi se vsak tu lahko počutil doma, da bi imel rad to zemljo. A ne v konfliktu z drugim, temveč v bratskem vzdušju. Bratje so pa različni, tudi ko so dvojčki.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.