Njeni narečni verzi razvezujejo dušo

»Kej be narjedo, kej be dau!« Ta verz večkrat mimogrede prešine moje misli. Poznavanje pesmi je dar: v posebnih okoliščinah ti verz ali dva razvežeta dušo. In verzi Marije Mijot so kot nalašč za to, ne le zaradi izjemne spevnosti in niti zaradi svetoivanskega govora, pač pa zaradi vsebinske polnosti, drobnih aluzij, rahle ironije in z ljudsko modrostjo prepojenih dognanj. Navedeni verz je iztrgan iz poezije, ki govori o prekipevajoči zaljubjenosti, o poroki in zorenju ljubezni do pomiritve čustvene nevihte, zaključi se namreč z: »Zdej se je uagenj patalažo, / ke mene mladga je razdražo. / Ni sunce v’č taku remeno, / se hrib pad mano ni razkleno. / U mire spijen suoj kuartin, / panuače kukr pouh zaspin!« (Lebjezen čudna stvar).

Seveda je v teh verzih opazen pridih davnih časov, toda v njih je iz razsodne razdalje ponazorjen potek življenja brez odvečnega razmotrivanja ali sojenja. Tak prijem omogoči pesnici zapisovanje čustev, navad, celo burnih izmenjav mnenj. Svetoivanski govor je del navdiha, saj gre za zavest o minljivosti, o pozabi na vrednote nekdanje družbe, o tem, kar je v njenih mladih letih fašizem hote uničeval in kar so Svetoivančani želeli po vojni obnoviti.

Mijotova je že v puberteti kovala verze, ki so jih navdihovale novice s fronte in domača mizerija. Stara je bila 12 let, ko so začeli fante in može množično mobilizirati: prva svetovna vojna je v cvetoče svetoivansko primestje prinesla bedo, lakoto in žalost. Brezup njenih najstniških verzov je bil tako velik, da sta se z materjo ob branju razjokali in jih soglasno vrgli v ogenj.

Toda takrat so računali, da je žalost, ki se je širila ob vesteh s fronte, prehodna, da bo vsega hudega enkrat konec in se bodo rane zacelile. Dogodki po koncu vojne oz. po priključitvi Italiji so še huje zamajali nekdanjo »trdnjavo slovenstva«, kot so v mestu pravili svetoivanski gospodarsko-kulturno-športno razvejani skupnosti. Prepovedi, ustrahovanja, nasilje so omejevali obnovitveni zanos, nato so požigi, razdejanja in prisilne odtujitve skupnega imetja prosvetarje in njihove voditelje potisnili v kot, najaktivnejše pa pognali čez mejo. Slovenska pesem se je oglašala ilegalno in zato pritajeno, na odročnih mestih, v krogu zaupnikov. O čem bi lahko Mijotova pesnila?

Ko so se maja 1945 Svetoivančani spet zbrali v svojem Narodnem domu, je Marija Mijot s svojimi vrstniki zapela o svobodi in zmagi. Začelo se je vse znova: vaje in nastopi so omilili trpka spoznanja, da so njenega brata Josipa pogubili v Rižarni in da je nekaj dobrih prijateljev izgubilo življenja v koncentracijskih taboriščih in na bojiščih. Tej bolečini se je kmalu pridružila še ugotovitev, da ne bo nikoli povrnjeno, kar je bilo s silo vzeto ali uničeno. V društvu, ki so mu v dneh po osvoboditvi nadeli ime po tragično preminulem mladincu Slavku Škamperletu, je evforija trajala nekaj let in društveni prostori so marsikomu postali drugi dom. Srečevali so se sorodno misleči, peli v zboru, ki je pod vodstvom Frana Venturinija hodil na turneje in na njih dosegal visoka priznanja, telovadili so in nastopali na mitingih, se navduševali nad gledališkimi amaterji. Mijotova je bila prav povsod in z njo so bile prijateljice, gospe Meri, Olga, Anica, Bernardka, Pavla, Tonka. Bilo jih je še več. Rade so besedovale in z žensko zvedavostjo pretresale aktualne probleme. Zaostrovanje stanja v blokovski razdelitvi sveta je burilo duhove, zatekanje v spomine na preteklost je bilo neizogibno. Društvene velikopotezne prireditve, ki so se odvijale na Stadionu 1. maj, so se namreč sklicevale na nekdanje kulturno bogastvo, na ukoreninjene običaje in samodejno idealizirale nekdanjo dejavnost. V samoti svojega doma je Mijotova strnila nepovezane misli in jih prelivala v žlahtne verze.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.