Na svidenje, Berlinguer!

Dne 7. junija 1984 se je Enrico Berlinguer iz Genove s skupino tovarišev in somišljenikov pripeljal do trga v Padovi, kjer je množica ljudi čakala na njegov nagovor. Ko je stopil na oder, po pozdravu pokrajinskega tajnika KPI Flavia Zanonata, ki je kasneje postal župan Padove in tudi minister, je prisotnim postalo kmalu jasno, da z državnim sekretarjem nekaj ni v redu. Njegovi spremljevalci so sprva bili prepričani, da gre za prebavne motnje, a so po enournem govoru, ki ga je Berlinguer kar nekajkrat prekinili, v zadnjih petih minutah pa ga z veliko težavo speljal do konca, spoznali, da je zdravstvena slika bistveno hujša. Celo množica je vzklikala, naj se vendar Berlinguer ustavi, ker je njegov obraz razodeval bolečino.

Vseeno so politika pospremili v hotel, da bi se odpočil, zdravniku pa je postalo jasno, da Berlinguer ne spi, temveč da je že v komi; tedaj so končno poklicali rešilno vozilo in ga odpeljali v bolnišnico. Kljub takojšnjemu kirurškemu posegu zaradi možganski kapi zanj ni bilo pomoči. Štiri dni kasneje, 11. junija, je Berlinguer umrl. Na obisk k bolnemu liderju je v zadnjih dneh poleg družine prišel večji del političnih predstavnikov italijanske politike. Predsednik republike Sandro Pertini si je celo dal urediti sobo v bolnišnici v Padovi, tik ob sobi, v kateri je ležal umirajoči Berlinguer. Zato da bi mu bil ob strani. Ko so krsto iz Padove peljali do beneškega letališča, kjer so jo vkrcali na predsedniško letalo, se je od Berlinguerja ob cesti med Padovo in Benetkami poslavljalo več tisoč ljudi.

Dokumentarec Micheleja Mellare in Alessandra Rossija s pomočjo arhivskih posnetkov in številnih spominov ter pričevanj pripoveduje o vsem tem in tudi o pogrebu na rimskem Trgu San Giovanni na današnji dan pred 40 leti. Zaustavi se tudi pri Berlinguerjevi zapuščini, njegovi premočrtni drži, zaprtem značaju Sardinca iz Sassarija in ljubezni ter oboževanju, ki ga je z milim nasmehom znal izzvati pri ljudeh. Glasbeno kuliso 50-minutnega dokumentarca so avtorji zaupali pevcu skupine CCCP Massimu Zamboniju.

Film pa je delno izgubljena priložnost, saj se preveč zaustavlja pri malikovanju človeka, ki mu je bila ravno ta plat političnega udejstvovanja zelo tuja ter je vselej zasledoval skromnost in strogo moralno držo, ki mu jo še danes vsi priznavajo.

Arrivederci Berlinguer!

Država: Italija, 2024

Režija: Michele Mellara in Alessandro Rossi

Dokumentarni film