»Meje so nepotrebne, neumne«

Guido Barella in Donatella Tretjak sta se pred leti odločila za nakup hiše na grškem otoku Paros. Počitniško zatočišče se je spremenilo v dom. Njuna dolga pot v novinarstvu se je zaključila, zaplavala sta v gostinskih vodah. A želja po pisanju je ostala, zato sta skupaj napisala knjigo Storie dal confine (Zgodbe z meje; založba Ediciclo, 2025), v katero sta zbrala male in velike zgodbe iz časa, ko je meja ločevala Italijo in Jugoslavijo, ne pa tudi ljudi.

On je rojen v Vidmu, a je dolgo let poročal iz Gorice. Ona ima slovenske korenine in pred prihodom na dnevnik Il Piccolo je delala v Kopru, na Radiu Capodistria.

Klepet z vama sredi Trsta. Je to redka priložnost?Donatella Tretjak: Večji del leta preživiva na Parosu. Pet let sva tam vodila restavracijo, ki sva jo zdaj zaradi raznih težav prisiljena prodati. A najino življenje se je ustalilo tam. Tudi naša mačja družina se je zelo razširila.

Koliko jih imata?Tretjak: Triindvajset doma in še nekaj v restavraciji. Ne bom povedala, koliko to znese.

Kdo skrbi za njih zdaj, ko sta tu?Tretjak: Imamo mačjo varuško, ki naju nadomešča, a le za kratek čas. Čez nekaj dni grem nazaj, kmalu še Guido. Mačke pestijo težave in samo njihova krušna starša jih zaznata.

No, koliko časa sta potemtakem na Parosu in koliko v Trstu?Tretjak: Turistična sezona na Parosu se začne aprila in se zaključi novembra. Zato smo lani na otoku preživeli osem mesecev.

Kaj se je zgodilo, da sta nehala z novinarstvom in odšla v Grčijo?Guido Barella: Par sva že kar nekaj let. Zmeraj sva hodila na počitnice v Grčijo, dokler nisva začela iskati hiše. Pred dvanajstimi leti sva jo kupila na Parosu in kovala načrt, kako je ne bi uporabljali samo za počitnice. Meni se je ponudila možnost, da se upokojim pred starostno mejo ob sicer nekoliko nižji pokojnini, medtem ko je Donatella dala odpoved. Pri najinem načrtu sva lahko računala na njenega bratranca, ki je kuhar.

Tretjak: Ko je prišel na Paros, je ugotovil, da bi se restavracija z italijansko kuhinjo obnesla. Italijanskih restavracij namreč skoraj ni bilo.

A nekaj domotožja očitno imata, če sta napisala knjigo o zgodbah, ki so povezane z italijansko-jugoslovansko oziroma italijansko-slovensko mejo ...Barella: Veste, jaz sem skoraj celotno svojo novinarsko kariero delal v Gorici, čeprav sem rojen v Vidmu. Doživel sem slovensko osamosvojitev, vstop Slovenije v Evropsko unijo in schengensko območje ... Vse to sem spremljal z velikim zanimanjem. To so bila leta velikega vrenja v Gorici.

Tretjak: Zlasti tista z dvema razsvetljenima županoma, ki sta bila resnično čezmejna.

Barella: Da, Vittorio Brancati in Mirko Brulc. Tisto je bilo res lepo obdobje, polno dražljajev.

No, zakaj sta torej zbrala v knjigo zgodbe z meje?Barella: Zaradi spomina na tisto lepo obdobje in zaradi sporočila, to pač izhaja iz knjige, da so meje nepotrebne, neumne.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku