»Zamislil sem si, da bi imel vsak lik svojo pesem«

Pomemben del nove uprizoritve Županova Micka, zadnje premiere letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča, je tudi glasba, ki jo bodo na odru izvajali igralci in bend. Za izvirne songe (pri besedilu je sodelovala tudi lektorica Barbara Gropajc) in spremljavo je poskrbel Ilija Ota, ki ima v tej uprizoritvi dvojno vlogo, saj bo na odru tudi upodobil Monkolana.

Oti skladanje glasbe za gledališki oder ni tuje. Pred leti je na primer zanjo poskrbel pri predstavi Bidovec-Tomažič: tovarištvo. Pred jutrišnjo premiero v Trstu smo se z njim pogovorili o tokratnem ust varjalnem procesu.

Kje ste črpali navdih za glasbo v tej predstavi?

Predvsem iz zgodbe in iz samega besedila. Začetno navodilo režiserja Vita Tauferja je bilo, naj ustvarim osem songov. Zato sem si zamislil, da bi imel vsak lik svojo pesem. Zanimalo me je pogledati, kaj liki počnejo, ko jih nihče ne vidi. Eden od songov tako na primer govori o občutkih očeta, ki mu bo hčerka kmalu odšla iz hiše. Spraševal sem se, kaj vse mu takrat roji po glavi, ko je sam v kleti. V pesmih sem skušal ohraniti neko lahkotnost in duhovitost.

Vsako pesem ste igralcem in liku napisali na kožo. Je bilo to zahtevno?

Ni bilo enostavno. Režiser mi je dal še eno navodilo: glede na to, da se naša zgodba dogaja v petdesetih letih, naj izkoristim glasbo tudi v tem smislu. Vitu Tauferju bi se rad zahvalil za zaupanje in svobodo, ki mi ju je dal, z veseljem sem sprejel tudi njegove napotke. Črpal sem lahko iz celotne glasbene zakladnice iz 50. let, ki je sestavljena iz zelo različnih svetov. Takratna glasba gre od rock’n’rolla, swing-jazza do shuffla, vsebuje pa tudi fascinacijo do tropske glasbe in eksotičnosti. Za vsak lik sem skušal poiskati različen žanr. Imel sem priložnost, da sem jih raziskal in se poglobil v glasbeno obdobje, ki mi je blizu, a ga nisem še toliko preposlušal.

Kdaj ste se lotili tega dela?

Ob začetku vaj, pred približno dvema mesecema. Kar dolgo časa smo se za mizo ukvarjali s tekstom, kar je bilo zame koristno. Na tak način sem čedalje bolj spoznaval vloge in interpretacijo soigralcev. Opazoval sem, v katero smer gredo in se skušal prilagoditi. Velik izziv je bil tudi pisati v različnih jezikih. Domači liki, Jaka, Micka in Anži, govorijo v našem splošnem narečju, Casabella samo v italijanščini, moj lik v tržaščini, Sternfeld pa v nemščini in angleščini.

Napisali ste tudi besedila songov.

Tako je, skupaj z Barbaro Gropajc. Bila mi je v veliko pomoč, ustvarjala sva z nekakšnim kreativnim »ping pongom idej«. Sam sem ji predstavil zamisel in koncept skladbe, ona mi je ponudila delčke teksta, za katere sem odločal, če bi jih uporabil ali ne. Sodelovanje je bilo zelo plodno.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.