»Možen doprinos k družbi je največja motivacija«

Tomato Košir je slovenski oblikovalec in vizualni komentator, ki je letos prejel nagrado Prešernovega sklada za dela na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih.

Tomato Košir, oblikovalec vidnih sporočil, vizualni komentator. Se strinjate s to oznako?

Se. Nekoč sem bil tudi profesor, a trenutno učim splošnih manir, lepšega izrazoslovja in čim manj gledanja izpod čela le svojo psičko. Ravnokar je namreč prejela naročene komunikacijske gumbe (smeh).

Redno sodelujete z Objektivom, sobotno prilogo Dnevnika. Z naslovnicami te priloge se dotikate slovenske politike ter mednarodnih tem in afer. Kako poteka proces ustvarjanja? Sami predlagate temo ali vam jo naročijo? Koliko časa mine od klica do ideje in nato do končnega produkta?

Vizualni komentarji so precej časovno zaznamovani. Njihovi dve glavni lastnosti sta hitro komuniciranje in hitra reakcija. Niso prvi sporočevalci novic, imajo pa vlogo komentiranja njihovega pomena za družbo. Tradicionalno nam komentarje naročijo uredniki, a ko se vzpostavi določeno zaupanje, jim lahko temo tudi predlagamo. Največ naslovnic je bilo realiziranih za dnevno edicijo časopisa, a nekaj tudi za prilogo Objektiv. Za Dnevnik imam okoli 4 do 5 ur časa, za Objektiv pa od 24 do 60 ur. Od oddaje do končne tiskovine nato potrebujemo še okoli tri do sedem dodatnih ur.

Ste morali kdaj ustvarjati tudi na temo, ki vas ni zanimala?

Da te tema ne zanima, je običajno znak, da je ne poznaš dovolj. Med 138 vizualnimi komentarji za Dnevnik ni bilo v končnem izplenu niti ene nezanimive teme. Je pa res, da uredniki dodobra poznajo naše idejne in likovne omejitve ter nam navadno poiščejo teme, ki so nam najbolj pisane na kožo. Težava se lahko pojavi, ko opremljaš članek, ki nima ene poante, temveč pet. Opremljati članek nadmojstra Ervina Hladnika Milharčiča je bilo zame vedno najtežje. Delno zaradi spoštovanja, še bolj pa zaradi kompleksnosti.

Ne ustvarjate samo z računalnikom, kot bi si lahko predstavljali. Katera so vaša ostala izrazna sredstva oziroma pripomočki?

Računalnik je zgolj orodje. Kakor so tudi fotoaparat, svinčnik, papir, rezalnik, brusni papir, med, sok rdeče pese (smeh) ...

Večkrat na vaših profilih na družabnih omrežjih opažam besedne igre, ki se potem spremenijo v vizualne igre, kjer igrajo simboli pomembno vlogo, za njihovo oblikovanje pa je potrebna določena doza predznanja in talenta. Na podcastu Apparatus omenjate prav talent, v katerega ne verjamete. Kaj je torej po vašem mnenju potrebno, da človek doseže uspeh?

Možen doprinos k družbi je največja motivacija. Človek najpogosteje ne stremi k uspehu, marveč k prispevku, vključenosti v tkivo družbe. Slednje ti lahko prinese uspeh, a to ni cilj, je zgolj repete.

Moj oče je bil med prestrukturiranjem Iskre sedem let na čakanju. Mama je bila konec osemdesetih, ko so finančno krizo reševali tudi tako, invalidsko upokojena pred dopolnjenim 40. letom. Posledično sem jima bil jaz – osnovnošolec – referenčna oseba, ker sta izgubila ključen del samozavesti, da bi se odločala sama. Jaz se sicer zaradi tega nisem čutil oškodovanega in mi je to oblikovalo določene sposobnosti, recimo empatijo za mentorsko delo. Me je pa seveda tudi v drugih pogledih osebnostno zaznamovalo. Zdi se mi, da še danes, ko sta oba pokojna, iščem ljudi ter družbene teme, ki potrebujejo pomoč.

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.