Jezno v spomin na umorjeni ženski

»Ko zvečer hodim po ulici, hodim brez slušalk v ušesih. Strah me je namreč neznanih moških na ulici.«

»Ko se ponoči iz kluba vračam domov, vedno pokličem taksi. Strah me je, da bi me opito na ulici kdo napadel, posilil, ali še huje, ubil.«

»Ko se s prijatelji dobim na pijači, se vedno prepričam, da je v skupini več deklet kakor pa fantov. Ko berem in poslušam o femicidih in nasilju nad ženskami, si mislim:kaj pa če naslednjič kaj takega doleti mene, mojo prijateljico ali sorodnico?«

Pričevanja, ki ste jih prebrali, so zapisale študentke tržaške univerze. Svoja razmišljanja in strahove so v anonimni obliki zaupale študentskemu svetu, ki je danes popoldne na dvorišču pred glavnim sedežem univerze priredil krajšo, a občuteno slovesnost, v spomin na Saro Campanella in Ilario Sula, »žrtvi patriarhata«, žrtvi moških, ki nista sprejela njune zavrnitve in želje po prekinitvi ljubezenskega razmerja.

»Od umora Giulie Cecchettin novembra leta 2023 redno prirejamo srečanja in javne debate o partnerskem nasilju, rakrani naše družbe,« je pred začetkom trenutka jeze in spomina povedala Anna Colussi, predsednica študentskega sveta, ki se danes sicer poslavlja od te vloge. Na sporedu bodo namreč volitve, na katerih bodo študentje izbirali svoje nove zastopnike.

Da bi bil spominski trenutek čim bolj vključujoč, so organizatorji prisotnim ponudili možnost, da svoje misli javno izrazijo v mikrofon. Besede študentk, ki so spregovorile, je preveval občutek jeze.

»Ob vsakem femicidu si rečemo nikoli več. A vsakič znova moški ubije žensko,« se je hudovala ena od govornic. Opazke so letele tudi na vse moške, ki stojijo križem rok. »V najboljšem primeru na Instagramu delijo objavo v podporo žrtvam nasilja. Obenem pa se še naprej smejijo seksističnim vicem in ne obsojajo mačističnih komentarjev svojih prijateljev,« je opozorila ena od študentk. Nekaj pikrih so študentke izrekle tudi na račun medijev, ki po njihovem mnenju prevečkrat preusmerjajo pozornost z žrtve na krvnika in s svojim neetičnim poročanjem le lovijo klike in oglede. »Če ne bo šlo drugače, se bomo morale organizirati in braniti same: sestra, če se ne vrnem, zažgi vse,« je sklenila ena od študentk.