Kako je iz čačk in skic nastal risoroman Nekropola

Ob poslušanju, kaj se je Juriju Devetaku dogodilo v tistih nekaj urah, ko je po dveletni pripravi in risanju dokončal Pahorjevo Nekropolo, da bi postala moderen risoroman, se ti naježi koža. V nedeljo, 29. maja letos, je v popolni ekstazi konca povlekel zadnje poteze s svinčnikom. Bilo je ponoči, morda že čez polnočjo. Morda je bil že tisti ponedeljek, 30. maja ...

V ponedeljek, 30. maja zjutraj, je vstal in takoj sedel za računalnik, na katerega je bil prenesel zadnje strani, da bi videl, kako - po prespani noči - izgledajo. Na računalniku se je pojavila predzadnja stran. Ne tista prav zadnja, s pisalnim strojem na mizi in listi ob njem ter skodelico kave ob strani. Ne, ona predzadnja, hudiča! Na njej je narisan Boris Pahor. Vstane izza mize, premakne stol in odide ... Ko je tako zrl v to svojo predzadnjo stran, začivka mobilni telefon. Bilo je približno ob 8.30. Oče mu je poslal sporočilce: "Boris Pahor je umrl."

Jurij Devetak je obstal. Še enkrat je pogledal na mali ekran telefončka, da bi se prepričal, ali je tisto, kar je bil pravkar prebral, res. In ob ponovnem branju mu je šlo na jok.

Kako vam je sploh padlo na misel, da bi Pahorjevo Nekropolo prelili v sliko?

To ni bilo enostavno. Začetna ideja je bila res banalna. Med pandemijo leta 2020 sem prejel sporočilo prijatelja. »Lotil sem se branja Nekropole,« je napisal. Spomnil sem se, da sem jo začel v četrti višji že brati. Pa sem si rekel: »Poglej, poglej, sedaj bi jo lahko po nekaj letih dokončal.« In tako je bilo.

Torej ste vzeli Nekropolo spet v roke?

V dveh dneh sem knjigo dokončal in se lotil branja znova, od začetka. Branje je bilo naporno, jezik je težak, a tematika taborišča me je zelo privlekla. Trenutke življenja v taborišču, detajle je Pahor opisal na res fascinanten način. Res – uaaauu! Pa sem si rekel: »Zakaj ne bi nekaj o tem narisal?« A nisem vedel, kaj. Tako sem začel nekaj čečkati. Bile so res čačke, čačke v prazno.

Na primer?

Kako bi lahko izgledali mrtveži. Pa sem vse te čačke zbral in jih poslal založbi, Mladinski knjigi. Oziroma: še prej sem kontaktiral Borisa Pahorja. Nisem mogel do njega, ker smo bili pač v obdobju pandemije, zato sem mu telefoniral.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.