Zakaj velja brati oziroma uprizarjati Bartolovega Alamuta danes? Ker predstavlja pojave, ki so še kako aktualni in boleči.
Ivan Novak, med ustanovitelji slovite slovenske glasbene skupine Laibach, je na včerajšnji tiskovni konferenci v tržaškem gledališču Rossetti predstavil kompleksen projekt Alamut in njegovo prav tako kompleksno rojevanje. V tem gledališču bo namreč v nedeljo, 15. oktobra, ena od štirih ponovitev simfonične pesnitve, ki je premiero doživela na začetku lanskega septembra v okviru Ljubljana Festivala. Tržaški dogodek, pomen katerega je posebej izpostavil predsednik Stalnega gledališča FJK Francesco Granbassi, prireja v sodelovanju s teatrom podjetje VignaPR.
Za to priložnost se mora Trst pravzaprav zahvaliti Frankfurtu, točneje frankfurtskemu knjižnemu sejmu. Letošnji častni gost prestižne prireditve je Slovenija in organizatorji so v širši program vključili zasedbo Laibach. Predstavo, v kateri nastopa okrog 100 oseb in je organizacijsko zahtevna, so zato morali obuditi, tako Novak, in frankfurtskemu nastopu dodali še po enega v Ljubljani (večer pred tržaškim v Cankarjevem domu), v Zagrebu in seveda v Trstu.
Ogled glasbene predstave Alamut zahteva vsaj okvirno poznavanje vsebine oziroma osnovnih tem romana Vladimirja Bartola in tudi geneze projekta. V to so prepričani člani slovenske zasedbe, zato sta Ivan Novak in Luka Jamnik, ki je med avtorji glasbe, novinarjem postregla z vrsto zanimivih podatkov.
Projekti se ne rojevajo slučajno, vendar imajo za njihov nastanek odločilno vlogo dogodki, ki morda na videz niso povezani. Tako je skupina Laibach leta 2004 na turneji po ZDA, ki so bile še pod velikim šokom zaradi terorističnih napadov leta 2001, dobila namig od glasbenih producentov in agentov, da bi lahko preko Alamuta, dela slovenskega avtorja, načeli vprašanje terorizma. Leta so tekla, zamisel ni zamrla, v ospredje je prišla leta 2015, ko je skupina nastopila v Severni Koreji. Na provokativno vprašanje, kam se bo v prihodnje zasedba odpravila, so člani Laibacha odgovorili, da bodo šli v Iran. S čim? Z glasbeno predstavo, vsebinsko zasnovano na romanu slovenskega avtorja, ki piše o (fiktivnih, vendar osnovanih na resničnih) dogodkih iz perzijske zgodovine 11. stoletja.
Prenesti opisano vsebino v glasbo je bilo dokaj zahtevno. Kot je pojasnil Luka Jamnik, se simfonična pesnitev odvija v devetih stavkih, od katerih so nekateri zasnovani sodobno simfonično, drugi upoštevajo tudi elemente ljudskih tradicij. Razlikujejo se tudi glede izvedbe, saj so nekateri instrumentalni, drugi vokalni.
Že navedba izvajalcev razkriva raznolikost dela. V Alamutu nastopajo Simfonični orkester RTV Slovenija (dirigent Navid Gohari), Teheranski mešani pevski zbor Human Voice Ensemble, Vokalna skupina Gallina in Harmonikarski orkester AccordioOna ter seveda Laibach. Projekt Alamut je zaživel, vendar ne po prvotni zamisli, ki je predvidevala premiero v Teheranu s pretežno iranskimi interpreti. Dogovarjanje z Iranom je najprej zaustavil covid, nato pa še spremembe političnih razmer.
Če je projekt vsestransko zanimiv, je za Trst, po Bartolovi zaslugi, še posebej. Vsekakor je dogodek naletel na veliko zanimanje, saj je na voljo, tako organizatorji, še manjše število vstopnic.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.