Zbornik posvetili Borisu Pahorju in njegovemu Trstu

V mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž so v četrtek predstavili večavtorsko znanstveno monografijo o Borisu Pahorju. V sklopu tedenskih Srečanj pod lipami so v Gorico povabili štiri govorce, ki so sooblikovali nov zbornik Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor. V vlogi govorcev so bili Urška Perenič, Igor Grdina in Adrijan Pahor. Pogovor je povezovala Ignacija Fridl Jarc iz založbe Slovenska matica. Večer so organizirali Kulturni center Lojze Bratuž, krožek Anton Gregorčič in skupnost družin Sončnica.

V pogovor je uvedla Ignacija Fridl Jarc in predstavila njen stik z Borisom Pahorjem na založbi in nato poudarila njegovo tezo o trikratnem »ne«, vsem ideologijam in vsem nacionalizmom. Sledila je predstavitev zbornika. Njegov naslov Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor izhaja iz hudomušne besedne zveze, ki jo je uporabila hčerka urednice in hkrati profesorice na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Urške Perenič. Že iz platnice in glasu je razvidna identifikacija tržaškega pisatelja Borisa Pahorja z njegovim Trstom. Urška Perenič je razložila, da zbornik sestavljajo razprave iz posveta, ki je potekal v lanskem letu novembra v prostorih Slovenske matice. Marsikateri prispevek pa je bil dodan tudi po posvetu. Urednika sta Urška Perenič in Igor Grdina, ki skupaj pripravljata tudi drugo monografsko knjigo, v kateri bo večji poudarek na avtobiografski plati in razponu pisateljeve zapuščine.

Zbornik uvaja prispevek Adrijana Pahorja, ki je s publiko delil tudi spomine na očetovo srečanje s prijatelji, Kocbekom in Vipotnikom in še sodelovanje z drugimi intelektualci. Pahor je poudaril, da je njegov oče izhajal iz tega, da je narodnost nekaj danega. Od tu sledi trikratni »ne« pisatelja kot predstavnika majhnega naroda. Vsi govorci so potrdili, da so bili tri »ne« specifični, a enako odločni. Poleg prispevka Adrijana Pahorja so v zbornik vključene še razprave drugih sodelavcev, med katerimi sta Ravel Kodrič in Evgen Bavčar.

Avtobiografski princip

Igor Grdina je izpostavil, da vse v Pahorjevi literaturi zelo temelji na avtobiografskem principu. Kot glavno je avtor postavljal misel na narodno zavest in misel na jezik. Ta princip je glavni v njegovem pisateljskem opusu in predvsem v odmevnem romanu Nekropola, ki ga je Grdina označil za knjigo življenja o mrtvih. Poudaril je pomen življenja, saj je ta kriterij za literaturo in vodi v pričevanje o življenju, ne samo svojem, a tudi skupnosti, ki je bila obsojena na smrt. V zaključku je Grdina na preprost način povedal, da čeprav se morda vsi ne strinjajo s Pahorjevimi besedami, je pa želel Pahor zagotovo nekaj povedati vsem. Kar kaže na njegovo dragoceno dialoškost, ki se odraža tudi skozi izjemno bogato korespondenco in širšo zapuščino. O njej je spregovorila Urška Perenič, ki je publiki povedala, kako je Pahor pred 15 leti prav njej zaupal preučevanje njegove korespondence in je torej ona glavni ključ do nje. Začela je s korespondenco Pahorja z ga. Žagar in nadaljevala še z obširnimi številom pisemskih enot, ki kažejo Pahorjevo usmerjenost v dialog. Pisma so nanj naslavljali intelektualci iz celega sveta. Zanimiv izziv za preučevalko zapuščine pa so še rokopisi in tipkopisi s Pahorjevimi popravki. Med te so vključeni tudi dnevniški zapisi.

Med srečanjem o zborniku je potekal tudi pogovor o Pahorju kot avtorju, o njegovem življenju. In tudi o razmerah, ki so v teku zgodovine ovirale pot njegovemu opusu, njegovemu pisanju in tudi srečevanju s prijatelji. Biseri večera so bili tudi sinovi živi spomini in anekdote ostalih govorcev, povezane s Pahorjem in njegovim Trstom.