V bivšem begunskem naselju še nič novega

Zgodba nekdanjega begunskega naselja na Padričah se že bere kot roman, pri katerem v pričakovanju razpleta ali vsaj majhnega premika nestrpno listaš strani, spremembe pa ni od nikoder in ne veš več kaj bi. Slovenska društva, ki tam domujejo štirideset let, so marca obstala pred zaklenjenimi vrati. Lastnica območja, tržaška občina jim je preprečila dostop, ker ga je s tridesetletno koncesijo predala tržaški univerzi, da bi tam nastal sodobni univerzitetni kampus. Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič, Društvu slovenskih čebelarjev Trst, Slovenski zamejski skavtski organizaciji, tabornikom Rodu modrega vala, jusarjem, Koordinacijskemu združenju kraških vasi in drugim pa ni nakazala, kje in kako naj bi v spremenjenih razmerah delovali.

Ti so že osem mesecev brez prostorov za delovanje. Nekateri so si začasno poiskali drugo okolje, večji del opreme in uradni sedeži pa ostajajo pod ključem. Sestankov in soočenj je bilo nič koliko, nobeno izmed teh pa ni še obrodilo konkretnih sadov. Pred dobrim mesecem dni (7. oktobra) je rešitev za slovenska društva pri tržaškem županu Robertu Dipiazzi zahteval tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Na srečanju v mestni hiši je prvi obljubil, da bo padriška zgodba kmalu dobila srečen konec. Pri različnih sogovornikih smo poizvedovali, zakaj se od tedaj spet ni nič premaknilo. Do natančnejših daljših odgovorov ni bilo lahko priti, kar dodatno dokazuje, da so pogajanja vse prej kot enostavna in se nihče noče preveč javno izpostaviti.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.