Srečku Kosovelu so se poklonili v več kot desetih jezikih

Jaz bi rad hodil v majhnem plašču besed ... je pred dobrimi sto leti napisal Srečko Kosovel. V svojem plašču, ki »ni nobenemu podoben« je hodil tudi mimo parka, ki mu pravimo Ljudski vrt, saj je mladi Sežančan redno zahajal v Trst. Pod visokimi drevesi v Ulici Giulia, kjer stoji tudi njegov kip, se mu je v nedeljo dopoldne poklonilo okrog 60 Tržačanov in drugih ljubiteljev njegove poezije.

Slovenski klub, ki v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev že petnajst let tu prireja matinejo ob svetovnem dnevu poezije, je letošnjo posvetil prav Kosovelu. 18. marca je namreč minilo 120 let od njegovega rojstva, zato so organizatorji želeli izpostaviti njegove verze. Poljanka Dolhar je uvodoma spomnila, da so Kosovelove pesmi prevedene v res številne jezike - v več kot desetih so v nedeljo odmevali tudi v Ljudskem vrtu.

Jolko Milič, Sežančanko kot Srečko in oboževalko njegovih pesmi, mnogi poznamo kot vztrajno prevajalko njegovih verzov v italijanščino. Le redki pa vedo, da je z oblikovalko Cveto Stepančič poskrbela za izid »dveh izmed najbrž najmanjših pesniških zbirk na svetu,» kot je spomnila Dolhar. V vsaki od njiju, ki sta veliki kot vizitka, je objavila eno samo pesem - Majhen plašč in Ves svet je kakor -, a v dvanajstih različnih jezikih.

Ljudje različnih starosti, ki so se zvrstili pri mikrofonu pred Kosovelovim kipom, so ju tako prebrali v slovenščini, italijanščini, angleščini, nemščini, francoščini, portugalščini, španščini, češčini, hrvaščini, ruščini ... Bili so to Tržačani, ki poleg slovenščine in italijanščine govorijo tudi druge jezike, ker izhajajo iz večjezičnih družin, ker so se sem priselili, ali pa so šli v svet in se nato vrnili, je njihov nastop uvedel Mitja Tretjak. »Tak Trst, večkulturen in večjezičen, nam je všeč in najbrž se je s takim Trstom srečeval tudi mladi Kosovel, ko se je s tramvajem spuščal s Krasa v mesto.«

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku,