Sergij Lipovec velja za enega od pobudnikov in ustanovnih članov Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki praznuje 50-letnico delovanja. Tržaški družboslovec je bil zraven, ko so ga leta 1974 ustanavljali. Še danes je med člani njegovega nadzornega odbora.
Kako se spominjate začetkov?
Zametki so še pred začetki. Spadam v mladinsko generacijo 60. let. Obdobje viharnih svetovnih družbenih procesov. Vojne, državni udari, upori, vsakdanja eksplozija bombe. Mladinci v manjšini, spodbujani od Mladinske iniciative, smo razpredali aktivnosti vse do velikega skupnega spominskega teka osvoboditve – STEDA.
Kakor delovodja tiskarne sem gospodoval v veliki sončni pisarni v prvem nadstropju Ulice Montecchi v Trstu in se srečeval s pravnim strokovnjakom, ki je v skromni pisarnici sestavljal osnove za zakonsko zaščito Slovencev v Italiji. To naj bi bil »paket SKGZ«, po sklepu vodstva takrat edine krovne organizacije manjšine, ki je Karla Šiškoviča zadolžila, da vodi njeno komisijo.
Nekega dne sem mu pokazal takratno analizo o majskih dogodkih v Parizu, ki jo je pripravil študent medicine Savo Spacal. Bistra in točna analiza, je dejal Šiškovič. Njegov dialog z mladimi je bil neposreden. Bil je jasen in odločen nosilec avtoritete argumenta v nasprotju s prevladujočim argumentom avtoritete. Temu, kar so se mladinska vrenja upirala. Tudi to razpravljanje me je napotilo, da sem zapustil službo in odšel na študij družboslovja v Ljubljano.
Zakaj so Slovenci v Italiji v 70. letih čutili potrebo po ustanovitvi raziskovalnega inštituta?
Ne morem trditi, da je takrat obstajala v celotni manjšini potreba po ustanovitvi študijskega centra. Latentna pa je bila potreba med mnogimi posamezniki po strokovnem, podkovanem in utemeljenem pristopu do vseh naših problemov.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.