»Nevedno in v plesu se bližamo tretji svetovni vojni«

Paolo Deganutti je razgledana in zanimiva osebnost. Nekdanji lastnik knjigarne Einaudi izstopa na Tržaškem kot eden od najbolj glasnih zagovornikov sodelovanja s Kitajsko. Povod za pogovor z njim je knjiga, ki jo je napisal in izdal v samozaložbi, z naslovom 2027, La guerra per il Porto Franco di Trieste. Prodaja jo po Amazonu.

Kako ste prešli na drugo stran knjigarniškega pulta?

Z geopolitiko se ukvarjam dlje časa, za revijo Limes sem že pisal, sedaj objavljam na portalu Pluralia. Ta se ukvarja z geopolitiko iz drugačne perspektive. Dominanten pogled ne upošteva gledišč drugih kotov sveta. Ta druga polovica pa je večinska.

V Limesu ste med drugim intervjuvali Zena D’Agostina in Massimiliana Fedrigo.

Da, pisal pa sem tudi o zgodovini našega pristanišča.

Delamo dovolj, da bi bil Trst pomemben?

Dal bom praktičen primer. Pred kratkim je Sueški prekop praznoval 150. obletnico. Baron Pasquale Revoltella je bil podpredsednik Univerzalne družbe za Sueški prekop. Trst je bil do glave v prekopu, obletnice pa se ni udeležil noben tržaški predstavnik. Naša zunanja politika je odvisna od smeri, v katero veje veter. Sedaj smo se vsi zaljubili v ZDA, med Trstom in ZDA pa nimamo nobene tovorne linije. D’Agostino je vzpostavil dve novi povezavi, eno z Egiptom, drugo z Marokom. V prihodnosti bomo morda videli selitev tovarn proti Evropi.

So nas vojne in koronavirus kaj naučili?

Nemške tovarne, ki izvažajo na Kitajsko, morajo blago pošiljati po daljših poteh in niso več konkurenčne. Zato gradijo tovarne tam, opažamo obraten reshoring. Dogajajo se tudi druge bizarnosti. Pogovarjal sem se z izvozniki jabolk. Te so dragoceno blago za Arabce, ki pluje sedaj 20 dni dlje. Ravno razmišljajo o tem, da bi izvažali jabolka v kontejnerjih, ki jih hladi dušik.

S tem se soočajo tudi drugi sektorji.

Evropa je telo, kateremu so prerezali življenjsko pomembni žili. Ena je bil razvojni model Nemčije, od katere je Trst odvisen, ker gre 90 % tovora v srednjo Evropo, le 10 % pa v Italijo. Ta model je slonel na nizkocenovnem plinu in izvažanju. Dobro, sedaj pa je Kitajska lumpa, Rusi so lumpi, z njimi ne smemo sodelovati. Iz Trsta smo preko plinovoda pošiljali v Nemčijo ruski plin, ki je kril potrebe južne Nemčije. Sedaj padajo uvažanja, edino kar rase, je nafta. Iz turških pristanišč prihaja mešanica ruske nafte, kateri dolijejo malo azerbajdžanske, da lahko rečejo, da ni ruska. Obratno pa se dogaja z izvozi v Rusijo preko Turčije.

To je ena žila, kaj pa druga?

Sueški prekop. Star sem, zato vem, da ga zaprejo, ko se začnejo vojne med Izraelom in arabskimi državami. Hutijevcev ne bomo ukrotili, če je pred njimi klonila celo Saudska Arabija. Mi pošljemo dol letalonosilko, ki je tam že mesece in lahko rečemo, da smo naredili nekaj. In glej, v tej knjigi («snovi« intervjuja) pišem o krizi na jugu Libanona ... Na gverilce pa ne moreš streljati s takšnih ladij, hutijevci tudi niso neumni.

Dejansko so prevzeli eno državo.

In mislite, da Suez moti ZDA?

Verjetno ne pretirano.

Njihove tovorne poti so proste. Hočejo pa povzročiti krizo evropske industrije in razbiti odnose med Nemčijo, Rusijo in Kitajsko. To je bojazen ZDA, nova evrazijska velesila. Ampak s tem se oddaljujeva od teme pogovora.

Ni tržaško pristanišče vendarle protagonist knjige?

Seveda.

Nanj pa radi pozabimo.

To se je dogajalo pred prihodom Zena D’Agostina na čelo pristaniške uprave. Pristanišče se nam je zdelo oddaljeno. Temu je botroval tudi tržaški nesporazum, ki smatra turizem kot glavni dejavnik razvoja.

D’Agostino je doumel, da luka ne more biti zgolj luka.

Predstavljati mora vrata Evrope, z železnicami, ki peljejo proti njej. Poleg tega je on tkal odnose. In pridemo do dogovora s Kitajsko. Veste, kaj se je zgodilo, ko so privatizirali Pirej? Cosco (podjetje v kitajski državni lasti) je omogočil desetkratno rast prometa. Sedaj gradijo železnice po Balkanu, kar bo za nas usodno. Mi bi lahko bili del tega, pa nismo, ker so Kitajci lumpi.

Mar se niso ti sistemi vpliva spremenili?

ZDA hočejo še vedno poveljevati svetu, a ne zagotavljajo miru. Oni raje povzročajo vojne in so imperij, ki propada. Moja knjiga opozarja prav na to, tako kot pred prvo svetovno vojno se bližamo tretji, nevedno in v plesu. Vojne se začnejo, ko propadejo imperiji. Prva svetovna vojna se je začela, ko je Italija napadla Libijo. Osmansko cesarstvo odtlej ni bilo več premočno.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.