»Ostanimo uporni: zavzemajmo se za mir!«

V izvirniku objavljamo nagovor slavnostne govornice tržaške pisateljice Vilme Purič na nedeljski svečanosti v Bazovici.

Stojim na tem odru, počaščena, da lahko z vami delim nekaj misli ob 94. obletnici usmrtitve Bazoviških junakov Ferda Bidovca, Alojza Valenčiča, Zvonimirja Miloša in Franja Marušiča.

Njih, ki so za nas junaki, predstavniki prve antifašistične organizacije v Evropi – uporniki TIGRa. Njih, ki so na tej gmajni skrvaveli za svobodo misli in govora. Uprli so se fašizmu, ki jim je izbrisal imena in utišal materni jezik. Uprli so se izničenju slovenščine in hrvaščine v prepričanju, da je zatiranje jezika etično zlo.

Ravno o jeziku bi rada danes razmišljala skozi optiko tistih, ki so zgodovinsko travmo primorskega človeka prenesli v literarna, pričevanjska in esejistična dela, definirali smisel upora in orisali njegov etični vzgon. Od konca druge svetovne vojne do danes je nastal obsežen korpus besedil, ki jih lahko beremo kot skupinski tekst o izkušnji nesvobode jezika, o njegovem utišanju in ponovnem vzponu.

Predpostavka te zgodbe je misel, da se osebna izkušnja podreja kolektivnemu cilju, kajti če jezik nima dostojanstva, je poražen celoten narod in vsak njegov pripadnik. In slovenski jezik je bil v fašistični eri v primežu niča ali kot je zapisal v svojih spominih Zorko Jelinčič: “Vsa dežela se mi je zdela kot eno samo kadeče se pogorišče – nad njim pa črno prekletstvo, ki je izpodjedalo kot kuga naše življenje” in s tem je poudaril nujnost upora. Ravno iz te nujnosti se je rodil tisti “pravi občutek odgovornosti,” kot ga je imenoval Boris Pahor, ki zahteva od vsakogar, da posreduje zgodovinsko travmo ob upoštevanju narodnega spomina. Tako pravi Pahor: »duh naših padlih se je preselil v naš mladi rod in ga obogatil s čistim, neomadeževanim čutom odgovornosti«. Odgovornost je osnovni dejavnik za oblikovanje takega jezika, ki razkriva skupinsko resnico in ustvarja pripoved za potomstvo. Zapisovanje te zgodbe govori iz najširših kontekstov in ima v sebi jasno določen etični razpon ter zavedanje, da upor z orožjem že sam po sebi načenja človeškost, ko predvideva izničitev sovražnika. Dušan Jelinčič se v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, posvečenem očetu in voditelju Tigra Zorku Jelinčiču, sprašuje, kje je meja upora oz.: »Ali sploh obstajajo meje v boju za obstanek?« Mejo si postavlja upornik sam, ko se odmakne od skušnjave osebnega maščevanja in svoje nasilno dejanje podredi skupinski pravici in kolektivni zavesti. Slednja sloni na zaupanju, da se bo fašistična oblast zrušila, kajti kontinuiranost zla ni mogoča, saj človeški razvoj že sam po sebi vključuje neko obliko pravičnosti ali kot je zapisala že Ljubka Šorli: “človeški rod koval je upe smele, / da mu pravica bode mir zgradila”. To so besede prežete z upanjem, da zmaga nad fašizmom bo prinesla slovenskemu jeziku pravico do obstoja, Evropi mir, državam pa tako družbeno ureditev, ki bo upoštevala pluralnost človekovega bivanja in politično delovanje usmerjala v skrb za skupno dobro.

Kljub zmagi vzpon jezika do svobode ni bil enostaven in še danes ni, po vojni je bila slovenščina pri nas obubožana, dvajsetletno utišanje je jeziku zadalo globok primanjkljaj in ga otežilo z nostalgijo po izgubljeni dodelanosti. In vendar naš jezik je premogel veliko mero navdiha in moči, s katero se je izvil iz odrinjenosti v zgolj zasebno rabo in se odločno vrnil v javni prostor. Po dvajsetletnem izgonu je naša materinščina ponovno vzpostavila razpetine mostu z utišano preteklostjo ter postala jezik velikanov slovenske in evropske književnosti. V sebi je ohranila upornost, kar je poudaril pisatelj Alojz Rebula, ko je zapisal, da si je z jezikom ohcetno postregel, ga opijanil “z rumom zanosa, jurčičevsko in cankarjansko in pregljevsko in kocbekovsko” ter se s kultivirano govorico maščeval nad izničevanjem, ki ga je jeziku namenil črni sovražnik.

Kako pa danes? Koliko upora še prenese naša beseda? Koliko svobode je še v jeziku? Danes prevladuje težnja k hitri komunikaciji, sestavljeni iz nadziranih besed, katerih pomeni so določeni v slovarju in vneseni v digitalna jezikovna orodja. Zanemarja se ustvarjalni aspekt jezika, ki dopušča večpomenskost, zmore preseči meje vsakega sistema in ubesediti svobodo. Kot bi umetniški diskurz ne zmogel več imenovati stvari s pravim imenom, ustrezno nakazati človeka in sveta. Z odrinjanjem in razveljavljanjem ustvarjalnosti v jeziku se omejuje njegova moč.

Še več: pod vprašaj se postavlja celo prostost izrekanja, centri oblasti po vsem svetu ožijo svobodo misli in intelektualnega izražanja. Naš čas in prostor zaznamujeta dve tragični vojni (v Ukrajini in v Gazi), in v obeh nemočni prisostvujemo prikrojevanju realnosti in utiševanju disidentske misli. V konfliktnih conah se drugače misleči preganjajo, zapirajo, pobijajo, a tudi v t.i. Zahodu, kjer nam je dano živeti, se krši svoboda govora. Spomnimo se na novinarja Raffaeleja Orianija, ki je protestno odpovedal svoje sodelovanje s časopisom La Repubblica zaradi cenzure o pokolih v Gazi. Ameriška filozofinja Judith Butler, neumorna bojevnica proti vsem oblikam zapostavljenosti, je v Parizu naletela na kritike zaradi svojega stališča o nečloveškem ravnanju s Palestinci. Študentom se omejuje pravica do protesta z disciplinskimi ukrepi, v Sloveniji pa so mirovniki deležni posmeha. Tudi v Rusiji preganjajo politične oporečnike in nasprotnike vojaškega posega v Ukrajini.

Utišan je, kdor odstopa od splošno priznanega jezika, ki ga nadzirajo in spretno krojijo državne oblasti in finančni velikani, od njih prihajajo globalni modni diskurzi, ki se predstavljajo kot človeško napredni in učinkoviti, ko v imenu primernega, uspešnega in modernega življenja – a good life tolerirajo preganjanja, poboje in vojno. Propagirajo model enostavnega govora, ponavadi osnovanega z nekaj ključnimi besedami, največkrat v komunikativni angleščini, ki se zaradi funkcionalnosti in všečnosti z lahkoto širijo v druge jezike. To niso nedolžni izrazi, napolnjeni so s pomeni, ki jih nereflektirano prevzemamo, ker jim ne vidimo dna. In dno današnjega časa je vojna. Vojna in strašljiva možnost njene razširitve zahtevata od nas odgovorno rabo jezika, da preprečimo njegovo zlorabo. Oblastniki in proizvajalci orožja delujejo dobičkarsko in ustvarjajo svojo zgodbo, v kateri je vojaška industrija postala obrambna, nabava uničujočega orožja je zabeležena kot strošek za obrambo, milijardne naložbe v jedrsko oboroževanje se opravičujejo s potrebo po večji globalni varnosti, akcije, ki sejejo smrt, so označene kot obrambni posegi v skupnem interesu, ... torej tudi v interesu pobitih otrok v Gazi, v interesu mrtvih v Ukrajini, v Rusiji, Iraku in drugje po svetu, v interesu trupel, ki plavajo v Sredozemskem morju?

Če bi bilo odločevalcem res pri srcu skupno dobro, bi denar vlagali v dostojanstveno sprejemanje ponižanih, ki prihajajo iz prizadetih območij sveta in se zbirajo na trgu pred tržaško železniško postajo, predvsem pa bi vlagali v pogajalske mize in v premirja ...

Izneverili smo se temelju antifašizma, nismo ohranili miru v Evropi, države spreminjamo v orožarne ...

Še zaupam v jezik, še verjamem, da zmore odgovorno izrekati, še slutim v njem svobodo, vem, da se lahko dokoplje do prikrite resnice, ki kot ponikalnica teče pod površino razvpitih in uradnih izjav. Še je lahko uporen.

Ko danes razmišljam o uporu, razmišljam o miru. Ali drugače: Ostanimo uporni: zavzemajmo se za mir!