Marco Cavallo je pred pol stoletja zapustil temino tržaške psihiatrične bolnišnice. 25. februarja 1973 ga je pisana množica od Sv. Ivana odvedla v mesto, sprevod preko 600 ljudi ga je pospremil do Velikega trga. Pacienti, ki niso več hoteli usihati za debelimi zidovi umobolnice, so v njegov trebuh položili sanje in želje o boljši prihodnosti, drugačnem življenju.
Boja za izključene ni konec
Sinji konj iz lesa in papirmašeja velja za simbol revolucije psihiatra Franca Basaglie, s katerim zdravljenje duševne bolezni ni več temeljilo na nasilju, izključevanju in uničevanju osebnosti, temveč na spoštovanju posameznikovih značilnosti in trpljenja. Od tistega februarskega dne je stalno na poti. Na tem ali drugem koncu Italije in sveta se postavlja na stran izključenih, zatiranih, tistih, ki bi jih rada družba izrinila in odstranila, ker odstopajo od neke namišljene, zdrave norme.
»Bolj kot se vključevanje širi, bolj se pojavljajo nove skupine ‘nezaželenih’,« je prepičan Peppe Dell’Acqua, ki je tedaj z Basaglio kot mlad psihiater postavljal temelje bodočega zakona št. 180 in kasneje prevzel njegovo štafetno palico. Z njim smo se pogovorili o prvem Marcovem pohodu, pa tudi o njegovem pomenu danes in tem, da se njegova bitka še ni zaključila.
Marco Cavallo je denimo trenutno brez strehe nad glavo. Oktobra lani ga je miljski župan Paolo Polidori postavil pred vrata skladišča v Miljah, kjer je deset let imel zatočišče. Za desnega župana, ki je pred leti tudi zmetal v smetnjak odeje klošarja, ki je spal na tržaških ulicah, sinji simbol ne spada v občinsko nepremičnino. »Gre za odraz velike omejenosti, ki pa je na drugi strani naletela na izreden odziv ljudi. Številni so se ponudili, da bi gostili Marca in zanj dobili pravo rešitev,« je navedel Dell’Acqua.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.