Langer in Vocci sta uhajala iz etničnih kletk

Suverenizem in nestrpnost sta v današnjem svetu prav tako nevarna kot pandemija, zoper njiju pa potrebujemo krepka protitelesca dialoga in sožitja. Zato nam je danes toliko bolj potrebna in dragocena misel Alexa Langerja in dveh njegovih sopotnikov in prijateljev, Marina Voccija in pravkar preminule Lidie Menapace. To je bilo sporočilo s predstavitve zbornika spisov pred 25 leti umrlega evropskega poslanca, mirovnika in graditelja sožitja Alexa Langerja Quei ponti sulla Drina. Idee per un’Europa di pace, ki je 18. decembra potekala v kavarni San Marco v Trstu. V knjigi so zbrani članki, govori in eseji iz let 1989-1995, ko se je Langer skušal aktivno zoperstaviti vojnemu nasilju ob razkroju Jugoslavije.

O knjigi ter likih Langerja in Voccija so spregovorili predstavniki društva Articolo 21 in Tina Modotti, Fabiana Martini in Gianluca Paciucci, dalje evropski poslanec Gianni Tamino ter Langerjeva nečakinja Sabine Langer in Voccijeva hčerka Martina Vocci. Iz njihovih besed je izhajalo, da stabila tako Alex Langer kot Marino Vocci prepričana, da so narodnostno mešane skupine dragocene za podiranje pregrad. Zato sta oba nenehno uhajala iz etničnih kletk, v katere so na narodnostno mešanih območjih utesnjeni tako pripadniki večin kot manjšin.

Langer je bil zagovornik aktivnega mirovništva, daleč pred drugimi je utemeljil potrebo in tudi nakazal smer ekološke preobrazbe družbe, predvsem je bil aktiven tvorec sožitja tako v rodni Južni Tirolski kot v razkosani Bosni. Žal Evropa ni prisluhnila njegovemu brezupnemu kriku tik pred smrtjo, le nekaj dni pred genocidom v Srebrenici. In vendar ostaja njegovo delo svetel zgled »politike od spodaj,« pri kateri je treba vztrajati.

Demon nacionalizma danes ponovno dviga zidove med narodi v Evropi in drugod, zato je toliko bolj potrebno graditi mostove.

Tako kot Langer je tudi Vocci verjel v dialog, mir, sožitje, bogastvo različnosti ter da čut pripadnosti narodu kot tudi verski, politični, etnični ali kakršnikoli drugi skupini ne sme nikoli biti izključujoč. Načelo naj ne bo »aut-aut, ampak et-et.«

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.