Ko propadajoča stavba postane varna nastanitev

Notranji prostori silosa in dvorišče pred njim spominjajo bolj na odlagališče odpadkov kot pa na improvizirano taborišče za prebežnike. Vanj z različnih koncev vstopa na desetine migrantov. Nekateri v notranje prostore vstopajo skozi odprte niše, druge plezajo čez visoke ograje.

Ko smo včeraj obiskali silos, smo se v živo prepričali, da so lahko plezalni podvigi tudi nevarni. Onstran ograje smo čakali, če bi nam lahko kakšen sogovornik povedal, v kakšnih razmerah živijo. Ni bilo treba dolgo čakati. Iz enega od številnih kamnitih obokov so prišli trije fantje, ki pa so se hitro skrili, ko so videli fotografske objektive. Na naše vzklike v angleščini, da jim ne želimo nič žalega, so stopili iz skrivališča, preplezali visoko ograjo in nas vprašali, če jim lahko povemo, kje se nahaja organizacija, ki bi jim lahko pomagala.

Pot je trajala šest mesecev

Vsi trije fantje so Afganistanci, v Trst pa so prispeli v noči iz četrtka na petek. Njihova blatna oblačila in raztrgani športni copati so bili zgovoren dokaz, da je za njimi dolga pot. A kljub naporni poti so bili srečni, da so končno prispeli na cilj.

23-letni Said, najbolj zgovoren med trojico, je rekel, da je podrtija, v kateri so prespali prvo noč, precej grozljiva, a zaradi sreče, da se jim ni treba več skrivati pred policisti, jih to niti malo ni motilo. Mladenič je namreč kar petnajstkrat poskusil priti do Italije, a so ga policisti drugih balkanskih držav vedno vrnili nazaj.

Najhuje so z njim ravnali policisti v Bulgariji.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.