Peter Gerdol tudi o tem, kako je biti del legendarne zgodbe

Na Trbižu se je prebujal sončen in mrzel zimski dan. S Petrom Gerdolom, tržaškim Slovencem, ki že več desetletji živi v Kanalski dolini, se srečava pred (družinsko) kavarno, v kateri med drugim ponujajo tržaško kavo. Pomahava si, pred pravimi pozdravi pa počakam, da zaključi prvi klic. Nekaj dni pred svetovnim prvenstvom v Franciji so šefa ženskega smučarskega svetovnega pokala iskali mnogi. Prvi telefonski pogovor je opravil v angleščini, drugega v nemščini, v kavarni sva se naposled z uslužbenci pomenila v italijanščini, na koncu pa je najin pogovor stekel v slovenščini.

Za šefa ženskega dela svetovnega pokala je znanje jezikov zagotovo pomembna prednost. Verjetno je ravno domači Trbiž pomagal, da vam je večjezičnost tako blizu. Drži?

Poznati več jezikov na položaju, ki ga zdaj zasedam, zelo pomaga. Res je Trbiž tudi tak kraj, v katerem smo dnevno vajeni pogovorov v različnih jezikih, tako da mi to sploh ni tuje. Če govoriš v jeziku organizatorja, se mu gotovo lažje približaš, upaš pa si lahko povedati tudi kaj več.

Zakaj vas tako mnogi iščejo?

Svetovno prvenstvo v Franciji je z organizacijskega vidika nekoliko bolj zapleteno, gre za prizorišče, ki ima veliko turistov z zelo visokim standardom, cene so izredno visoke. To ni prizorišče, ki bi bilo sicer vsako leto v svetovnem pokalu. Prav to je organizatorjem povzročalo več skrbi, več težav je bilo pri namestitvah. A vse se je dobro izšlo.

V začetku sezone ste morali v določenem trenutku odpovedati kar nekaj tekem zaradi pomanjkanja snega in previsokih temperatur. Kako pri Fisu kljubujete vremenskim razmeram?

Po Söldnu, kjer je bilo snega preveč, smo bili kar malce v težavah. Čakali smo, da se vendarle kaj zgodi. Ko nastopijo taki krizni trenutki, pa vedno iščemo rešitve. Letos sem bil kar iznajdljiv, ko smo na Češko prenesli oba slaloma, ker bi tam veleslalom težje organizirali. Te smo nato priredili na Kronplatzu. Takih sprememb pred leti ne bi sprejeli, zdaj pa smo veliko bolj fleksibilni. Živimo v času, ko morajo biti odločitve hipne, tudi dve covidni sezoni sta nas marsikaj naučili.

Ima sicer Fis plan B, če bo snega vedno manj?

O tem se že pogovarjamo. Tam, kjer je bolj rizično, že spremljamo razvoj zasneževanja in razvoj podnebja. Prej ali slej pa bomo morali privilegirati le tista prizorišča, za katera je manj tveganja, da tekma odpade.

Koliko pa je Trbiž kot prizorišče svetovnega pokala še aktualen?

Težko bi rekel. Trbiž potrebuje najprej podporo italijanske zveze Fisi, ki pa ima tudi veliko drugih kandidatov. V tem trenutku mogoče še nima dovolj močne organizacijske strukture, ki bi lahko pripravila svetovni pokal na tej ravni, ki je zdaj standardna. Tu mislim na ljudi in infrastrukturo. Slednja je že zadovoljiva, manjkajo pa izkušnje. Te zdaj pridobivajo na tekmah evropskega pokala. Potrebujejo pa še nekaj časa, da se vse dodatno razvije. Ko se vse to poklopi, pa je treba še najti prostor v koledarju.

V svetovnem pokalu se piše legendarna zgodba z Mikaelo Shiffrin. Kako je biti del te zgodbe?

Je izredna smučarka, z močno osebnostjo, ki pa konec koncev živi ta svoj trenutek zelo preprosto. Če se spomnimo, kako je bila v krizi v Pekingu na olimpijskih igrah, je skoraj presenetljivo, kako dobro se je pobrala. V dobrih odnosih je tudi z drugimi tekmovalkami. Gre pa nasploh za lep trenutek v tem športu. To dobro vpliva tudi na ves ženski šport, ker ta zgodba pritegne vse več medijev.

Lani med olimpijskimi igrami v Pekingu je spet zaživela ideja o olimpijskih igrah treh dežel. Ali je po vašem mnenju to uresničljiv projekt?

To je takrat predstavil koroški deželni glavar. Gre pa za staro idejo, na kateri smo na Promoturu delali zelo veliko. Zamisel se mi zdi še vedno dobra in aktualna. Takrat smo uživali splošno podporo prebivalstva in politike, ki bo jo zdaj morali spet pridobiti. Po drugi strani pa je sam Mednarodni olimpijski komite (Mok) v težavah, ko izbira prizorišča za zimsko olimpijado. Kje bodo igre leta 2030, na primer še ni znano. Zavedali so se, da bo težko zahtevati na drugih prizoriščih toliko investicij kot na zadnjih dveh olimpijadah. In prav zato se morda odpirajo druge možnosti, z drugačnim pristopom.

Več v današnjem Primorskem dnevniku