Batumova blokada kot nočna mora

Dan po tekmi je žalosten, zelo žalosten. Tako blizu, pa tako daleč ... ni pravično, če se pravljica konča s tem, da hudobni volk Batum požre z blokado Rdečo kapico Prepeliča. In to v zadnji sekundi na čistem polaganju. Potem, ko se je Slovenija celo tekmo mučila z metom, ko ni šlo nikomur, niti čarodeju Luki, ko je metala 11 na 20 proste mete, ko so Francozi popolnoma proti predvidevanjih igrali korektno celo tekmo in niso nikoli zbezljali, kot se jim to kdaj pa kdaj dogaja, tudi v četrtfinalu z Italijo, in ob tem metali še trojke skoraj 50-odstotno, ne samo, zadevali so jih, ko je bilo najbolj treba. Ko braniš toliko dobrih igralcev, moraš pač nekomu pustiti malo več prostora (Italijani imajo za to zelo lep izraz: treba ga je »krstiti«) in upati, da ne zadeva. Ali popolnoma neznani Cabarrot je zadeval, in to trojke v seriji, naj ga vrag pocitra. In ob vsem tem bi lahko imela pravljica tudi zasluženo (za potek pravljice, ne tekme, ker Francozi res niso ukradli ničesar) srečen konec, ko je najprej trojko zadel Prepelič in potem z zadnjim napadom, ko so vsi čakali Dončićev »step back«, s katerim je že zmagal marsikatero tekmo v NBA, ali je raje podal, tako kot je vedno treba v takih situacijah, ko ti je dovolj normalen koš za zmago, soigralcu v prodoru, ki je bil, sem prepričan, gotov, da je dosegel koš za zmago, le da ga je hudobni volk ustavil in razblinil pravljico.

Še enkrat smo se morali prepričati, da so pravljice žal le pravljice in da je realnost veliko bolj kruta. V njej se pravljice redko končajo s srečnim koncem. In tudi tokrat se je zgodilo prav tako. Osebno nisem posebno (malo pa že) vraževeren, ali zdi se, da so žal v teh dneh srečne zvezde ekipnih športov vse na strani Francozov, in prav Sloveniji se je moralo zgoditi, da je tudi ona padla v ta začarani krog sreče za Francoze. Poleg finala košarke so v finalu tudi v odbojki in rokometu, da ne omenimo ženskega rokometa. Bolj ali manj isti uspeh kot Italijani ... Pustite mi, prosim, da se za tolažbo tu vedem tako, kot veleva italijanski pregovor, ki pravi, da je skupna žalost polovično veselje.

Pišem te vrstice z veliko težavo, ker bi prav rad poslal vse k vragu in se šel sprehodit v naravo, ali se zabil pred računalnik in igral igrice na karte, ali poslušal glasbo, ali kaj bral, vse le, da bi čim prej pozabil na včerajšnji olimpijski dan. Žal pa moram še enkrat pregrevati in preživeti vso to razočaranje. Ob tem, da tokrat nimam prav nič slabega povedati o slovenski ekipi, ki je pač dala od sebe vse, kar je imela, a danes ni bilo dovolj. V preteklosti se je že dogajalo, da je Slovenija vrgla v smeti že zmagane tekme, ali tokrat, da še enkrat poudarim, je, kljub temu, da je bila 30 sekund pred koncem na minus pet, uspela skoraj zmagati. In prav to najbolj boli. Ne samo, psihološki udarec bo verjetno usoden tudi za igralce same. Videl sem Prepeliča po tekmi, ko mu je šlo na jok, videl sem skrušenega Dončića, ki mu je bilo popolnoma vseeno, da je dosegel komaj tretji trojni dvojček v zgodovini olimpijskih iger z neverjetnimi devetnajstimi podajami. On je hotel zmagati tekmo in, kot se velikanu športa spodobi, ga je poraz popolnoma strl. Konec koncev je bila včerajšnja tekma prva, ki jo je zgubil, odkar nosi slovenski reprezentančni dres. Ni bilo lepo videti. Še manj lepo je bilo ob misli, da se v resnici svet še ni podrl, kajti Slovenija lahko še doseže zgodovinski uspeh, če v soboto premaga Avstralce v finalu za bron. Srčno upam, da se bodo igralci v tem poldrugem dnevu, ki jih še loči od odločilne tekme, uspeli zbrati in potegniti iz sebe še vse, kar jim je ostalo v rezervoarju. Vsi vemo, da je izpraznitev emocij ob tako pekočem porazu ogromna in da telo, ki vedno posluša glavo in srce, v tem slučaju nenadoma občuti vso težo telesnih in psihičnih naporov, ki jih je prej adrenalin skrival in pokrival. Spominjam se podobne situacije, ko je Slovenija na Evropskem prvenstvu leta 2009 izgubila za točko polfinale proti Srbiji, potem je v finalu za bron izgubila, sicer tudi takrat zelo tesno, proti Grčiji. Srčno upam, da bo tokrat drugače. Avstralci so, kljub temu, da so v prvem polčasu proti zaspanim Američanom vodili že za 15 točk, po moje nekoliko manj kvalitetni od Francozov, ki so, da ponovim, danes igrali po moje na višku tega, kar zmorejo. Ob tem so potem izgubili svoj polfinale z veliko razliko in so zato psihološko povsem v drugačnem stanju od Slovencev. Včerajšnji poraz so si ga na neki način pričakovali in so zato praktično že ves čas osredotočeni na finale za bron. Če že hočemo biti vraževerni, da nam bo malo v tolažbo, Avstralci so doslej na Olimpijadi igrali že nekolikokrat (mislim, da trikrat, če že ne štirikrat) finale za bron in ga vsakič izgubili. Ko bi se le zgodovina ponovila tudi tokrat. Le da Slovenci pritečejo na igrišče s pravim pristopom. Potem ima lahko pravljica tudi (malo manj) srečen konec.

Oprostite, ali ostalo današnje dogajanje na Olimpijadi zame sploh ni obstajalo. Če že sem kaj gledal, se niti ne spomnim, kaj je to bilo. Kot mislim tudi vsi vi, ki to berete. Zato, če hočete kaj zvedeti o tem, kaj se je zgodilo, ne obrnite se do mene. Ne bi vam vedel kaj povedati z vso meglo, ali če hočete z neprestanim vrtenjem posnetka z vseh možnih zornih kotov zadnje Batumove blokade, ki mi še vedno tava po glavi.