V zaroti proti iskanju resnice predstavniki vseh državnih oblasti

Past so sprožili 31. maja ob 22.35 z anonimnim telefonskim klicem na goriški karabinjerski oddelek za hitro posredovanje. Moški, ki se je oglasil iz javne govorilnice, je v mešanici italijanščine in narečja opozoril, da je pri Petovljah na cesti za Sovodnje parkiran fiat 500 bele barve z dvema luknjama na vetrobranu. Goriški karabinjerji so novico sporočili kolegom iz postaje v Gradišču, ker je območje sodilo v njihov delokrog.

Najprej sta se do Petovelj s službenim vozilom odpeljala desetnik Salvatore Mango in karabinjer Franco Dongiovanni, ki sta ugotovila, da sta vetrobran avtomobila preluknjali dve krogli, ki sta bili izstreljeni od zunaj. Zato sta poklicala nadrejenega poročnika Angela Tagliarija, ki se je nekaj minut potem pripeljal skupaj s podčastnikom Antoniom Ferrarom in karabinjerjem Donatom Poveromom. Ker v avtomobilu, ki so ga previdno odprli, niso našli ničesar, so karabinjerji sklenili, da pogledajo tudi v prtljažnik. In to jim je bilo usodno. Komaj je poročnik Tagliari potegnil za vzvod pod volanom, da bi odklopil pokrov, je prišlo do silovite eksplozije, ki je ubila Ferrera, Dongiovannija in Poveroma, Tagliarija in podčastnika Giuseppeja Zazzera pa hudo ranila.

Morilski napad so zasnovali in udejanjili trije pripadniki videmske celice neofašistične organizacije Ordine nuovo (ON) Vincenzo Vinciguerra, Carlo Cicuttini in Ivano Boccaccio. Videmska skupina je bila v sedemdesetih letih zelo aktivna v mestu in okolici in je izvršila vrsto napadov z eksplozivnimi naboji.

Storilci so bili po nekaj letih odkriti in obsojeni, odkriti in obsojeni (sicer na zelo mile kazni, ker poskus preusmerjanja preiskave še ni bil kaznivo dejanje) so bili tudi tisti, ki so preiskavo skušali spraviti na stranski tir, kar je izjema v verigi terorističnih napadov, ki so okrvavili Italijo ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Napad v Petovljah pa je izjema tudi zato, ker ni bil napad na anonimne civiliste, ampak izrecen napad na karabinjerje kot predstavnike države in posredno na državo samo. Prav tako je izjema dejstvo, da se je Vincenzo Vinciguerra po nekaj letih na begu prostovoljno izročil pravici in prevzel odgovornost za napad. Kot »vojak revolucije« ni nikoli prosil za pomilostitev in je še vedno zaprt (sedaj v milanski kaznilnici Opera), kjer bo ostal, tako pravi, do smrti. Dosledno s svojo držo ni tudi nikoli prosil za katero od ugodnosti, ki jih zakon priznava tistim, ki sodelujejo s pravico, zapor je zapustil samo za kratka obdobja, ko so razni sodni senati zahtevali njegova pričanja.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.