V trdovratnem okolju sta vztrajali s slovenščino

Zgodba, ki bi bolj spadala v prejšnje stoletje, se je začela pisati leta 2017. Učiteljici na dvojezični šoli v Špetru, Anita Bergnach in Vesna Jagodic, sta pomislili, da bi se otroci, ki obiskujejo drugi razred, pripravili na prejem prvega svetega obhajila v slovenskem jeziku. Logično: če se že v šoli učijo slovensko, naj bo tudi nauk v slovenščini. Ne, za nekatere ni bilo sprejemljivo.

»Dobro se spomnim tistega dne,« pravi veroučiteljica Anita Bergnach, ki se je šolala v Pivki, a zdaj poučuje v Benečiji, kjer je odraščal njen oče. »Ravno sem prišla iz Vidma in sem bila otožna, ker sem tam zapustila lepo skupino otrok. Prišla je k meni Vesna in me kar tako vprašala, če bi začeli z dvojezičnim veroukom.«

Vesna Jagodic je doma iz Barkovelj pri Trstu, kjer je povsem običajno, da se otroci iz slovenskih vernih družin na obhajilo pripravijo v slovenščini. A na Videmskem, kamor je Jagodičeva prišla zaradi rokometa, ni tako. Hčerki, ki je leta 2017 obiskovala drugi razred, je vseeno privoščila nauk v materinščini.

Oktobrski osebnosti Primorske sta tako s čedermacem Marinom Qualizzo šli k italijanskemu župniku v Špetru in ga vprašali, ali dovoli verouk v slovenščini. »Naštel nam je več težav,« se spominja Jagodičeva. »Trdil je, da otroci, ki obiskujejo dvojezično šolo, prihajajo iz različnih krajev in da bi vsak moral obiskovati verouk v domači župniji. Potem je še rekel, da bi bil verouk v slovenščini nesprejemljiv, ker bi eni otroci obiskovali nauk v enem jeziku, drugi v drugem, kar da ni prav.«

Nekateri starši so se takrat vdali, morda prestrašili, in za svoje otroke sklenili, da bodo pač obiskovali italijanski verouk. A starši desetih otrok so vztrajali, zato sta Bergnachova in Jagodičeva šli v bližnji Čedad trkat na vrata tamkajšnjega župnika. »On je na koncu priznal, da “okolje še ni pripravljeno na nekaj takega”,« se besed čedajskega župnika spominja Jagodičeva.

Pomoč sta poiskali pri slovenskih organizacijah v Benečiji. Svetovali so jima, naj gresta v Fojdo, vas na poti proti zahodu. Tamkajšnji župnik Giovanni Driussi naj bi bil odprtega duha.

In res je bil. Dal je potrebno soglasje, da se začne triletni verouk po meri otrok, ki obiskujejo dvojezično šolo v Špetru. Anita Bergnach je tedenska srečanja začela voditi v prostorih špetrske šole.

»Po enem letu je žal prišla novica, da so Driussija premestili. Morali smo dobiti pokroviteljstvo nekoga drugega,« opisuje Jagodičeva. Samo v mali vasici proti vzhodu so ga lahko dobili, pri zadnjem čedermacu Božu Zuanelli. A s tem, pravi Vesna Jagodic, so morali opustiti načrt, da bi bilo slovensko obhajilo v ravnini, tam, kjer je odpor do slovenščine zelo trdovraten.

»Kdor nasprotuje Slovencem, bi slovenščino potisnil proti Matajurju. Zato je bila ta odločitev za nas ... Ni bila zmaga, obratno,« strne Jagodičeva.

A vseeno. Verski obred, ki je v cerkvi v vasici Trčmun konec septembra potekal v slovenščini in italijanščini, je bil prelomen. Benečija česa takega še ni doživela. Slovenska maša v ravnini je naslednji korak.

»Po božji previdnosti, če bo božja volja,« v prihodnost zre Bergnachova. »Cerkev smo vsi, ne samo škofi in kardinali. Včasih smo laiki bolj zvesti evangelijskemu nauku kot pa višji predstavniki. Nič novega pod soncem.«

Vesna Jagodic pa je razočarana, ker je pri nekaterih »dobila preveč človeka in premalo kristjana«. A verouk v slovenščini se nadaljuje. Prihodnje leto bo prvo obhajilo v slovenščini prejela nova skupina špetrskih učencev.