»V običajno varnem mestu pod gladino nekaj vre«

»Pozna se, da se je nekaj zgodilo.« Goričanka Katja Voncina, prevajalka in tolmačica, profesorica na dunajski univerzi, je med telefonskim pogovorom iz svojega stanovanja opazovala utrip mesta dan po atentatu. Sovpadal je tudi s prvim dnevom vnovične zaustavitve javnega življenja v državi. »Bolj tiho je, na cesti je manj ljudi, tudi avtov je manj kot ponavadi ob tej uri,« je po telefonu pripomnila Katja Voncina. Kljub temu so se med najinim pogovorom večkrat skozi telefonsko povezavo zaslišale policijske sirene, ki so drvele po Dunaju.

Kako ste doživljali atentat?

Bila sem doma, v svojem stanovanju blizu mestnega središča. Še preden so novico oznanili mediji, mi je sporočilo poslala prijateljica, ki je bila na večerji z možem v mestnem središču. Pisala mi je, da v centru streljajo. Ko se je novica razvedela, so ljudje zbežali. Njima dvema je uspelo skočiti na podzemno železnico, ki ju je varno pripeljala domov. Bila sta na enem izmed zadnjih vlakov. Ko se je vse skupaj začelo, so namreč ustavili vse javne prevoze.

Nato so novico objavili mediji ...

Dogodkom sem sledila po televiziji in po internetu. Državna televizija je kmalu začela predvajati posebno oddajo. Začeli so krožiti videoposnetki, stalno, vsako minuto so jih objavljali oz. sem jih prejemala na telefon. Presunilo me je, s kakšno lahkoto so kazali te grozljive prizore, tudi prizore smrti oseb. Bilo je tudi veliko lažnih novic: v določenem trenutku je na primer zgledalo, da so neki talci v restavraciji tu blizu mojega doma. Zaprli so ulico, nad mestom je brnel helikopter, stalno je bilo slišati sirene rešilcev ... Bilo je res neverjetno.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.