Slovenci bi se morali vključiti v 10. februar

Slovenci v Italiji in Slovenija smo vse od odobritve zakona, to se pravi dvajset let, vseskozi v podrejenem položaju doživljali dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre. Takšnemu stanju so botrovale predvsem objektivne okoliščine (rimski oblasti je težko kljubovati, še posebno danes, ko je na vladi desnica), a tudi nemoč (ali nesposobnost), da bi sebi v prid vsaj delno skušali izkoristiti zakon iz leta 2004.

Prvi člen zakona o uvedbi dneva spomina se takole glasi: »Republika priznava 10. februar kot dan spomina z namenom, da ohrani in obnovi spomin na tragedijo Italijanov ter vseh žrtev fojb, eksodusa iz rodnih istrskih, reških in dalmatinskih zemlja v času po drugi vojni ter bolj zapletenega dogajanja na vzhodni meji.« Hudič se skriva v podrobnostih, je vedno trdil pokojni Giulio Andreotti. In kaj so »zapletena dogajanja«, če ne tudi fašizem, in nismo pripadniki slovenske manjšine državljani Italije, ki so jih predvojna in medvojna dogajanja, kot posledica prejšnjih, tudi hudo prizadela?

Vabilo našim predstavnikom in slovenskemu veleposlaniku Matjažu Longarju na letošnjo februarsko spominsko prireditev na Kvirinalu pomeni znak spoštovanja predsednika republike do manjšine ter sosednje države. A še vedno premalo, da bi stvari s fojbami ubrale drugo pot.

Ker bo težko medijsko zaustaviti enosmerno naracijo državnih institucij in desnih strank o fojbah in o »zlobnih Slovanih« (eksodus Italijanov je problem zase), bi se bilo treba vključiti v izvajanje zakona s tem, da se izkoristi njegov prvi člen. Pot je zelo strma, a v tem trenutku ni videti drugih poti.