»Prizadevam si za ohranjanje slovenščine in pluralne identitete«

Pogovor se je odvil v dnevni sobi velike hiše pri Sveti Ani v Trstu, kjer visi pejsaž Avgusta Černigoja z zeleno gričevnato pokrajino. Težko verjameš, da je umetnik naslikal okolico Svete Ane, ko pa danes pogled v vse smeri zastirajo bloki.

A osrednja tema pogovora z Majdo Kodrič ni bila preteklost. Upokojena srednješolska profesorica je pač primer gospe, ki kljubuje današnjemu času, v katerem imajo stranke zmeraj manj članov in spomeniki zmeraj manj obiskovalcev. Zato je bil pogovor o vztrajanju.

Na prošnjo za intervju ste se odzvali z besedami, da je pravi čas. Zakaj?

Včeraj zvečer (pogovor je nastal v četrtek, op. ur.) sva v Škednju, v prostorih SKD Ivan Grbec, skupaj s predsednico društva Dunijo Sancin v sodelovanju z Odborom za spomenik padlim v NOB začeli voditi tečaj slovenščine za Italijane.

Ste si to dolgo želeli?

Ni bila dolga želja, saj sem tip človeka, ki poprime za to, kar se mu v tistem trenutku zdi pomembno, zato si dolgoročnih programov ne postavljam. Sem pa zelo zadovoljna, da bom lahko prispevala k ohranjanju slovenščine – in s tem tudi pluralne identitete – Škednja in okolice.

Kaj imate v mislih, ko rečete pluralna identiteta?

Tudi jaz, ki se imam za Slovenko in ki čutim pripadnost slovenskemu narodu, imam občutek, da sem spojena z okoljem, v katerem živim. Podoben primer je gospa, ki ima pekarno tu zraven. Ona je Italijanka, a ko sem nesla k njej letake za tečaj slovenščine, je bilo videti, da ceni slovenski izvor tega območja, čeprav je danes Slovencev malo. To, da čutiš in ceniš spojenost, je primer pluralne identitete.

Identiteta je tema, ob kateri opaziš ločnico med »belimi« in »rdečimi«. Za prve je pomembno, da gojiš lastno narodno pripadnost, drugi opozarjajo na pomen tkanja stikov ...

Zrasla sem tu – in sem zelo zadovoljna, da tu še živim. Moja družina je bila zelo zavedna slovenska družina ...

... in tudi močno levičarska, kajne?

Tudi močno levičarska, drži. Bila je zelo odprta italijanskemu, večinskemu okolju, bila je za sodelovanje.

Pomislek najbrž poznate: odprtost je lepa stvar, a naposled slovenski jezik nastrada.

Pred kratkim sem sprejela, da bom tajnica krožka Demokratske stranke (DS) na našem območju, se pravi v sedmem rajonu občine Trst. Tu imamo samo par desetin vpisanih članov – upad se čuti, čeprav je k sreči somišljenikov precej več, drugače ne bi izvolili štirih svetnikov. No, sklepam, da sva v krožku samo dva Slovenca, a kljub temu se je vodja DS v Trstu Maria Luisa Paglia strinjala, da vsa sporočila v naši WhatsApp skupini pošiljam dvojezično.

A ostaja pripomba, da v mešani družbi naposled prevlada italijanščina ...

O tem bi lahko govorili do noči. Kot študentka na filozofski fakulteti v Trstu sem se udeleževala predavanj slovenščine in slovenske zgodovine, na katerih smo bili sami Slovenci. Čutila sem se zaščiteno, zavarovano. A na ostalih predavanjih sem čutila, da prisotnost italijanskih študentov zelo prispeva k širjenju mojega obzorja. Kot profesorica na openski šoli sem zelo rada sodelovala s kolegi in razredi italijanske šole. Bili smo na skupnih ekskurzijah v Sloveniji, sodelovali smo pri zajetnem projektu o soški fronti, pripravili smo skupno glasilo ... Italijanski učenci so postavljali zanimiva vprašanja, in ko sem odgovarjala nanje, sem morala upoštevati nov zorni kot.

Želite povedati, da odprtost prispeva k širjenju lastnega obzorja?

Da, seveda. V Škednju slovenska društva večkrat dajo svoje prostore na razpolago naši stranki ali tudi drugim organizacijam za razna srečanja. Ta odprtost ima pozitivne posledice, med temi je tečaj slovenščine, ki se ga udeležujejo tudi italijanski starši, ki so svoje otroke vpisali v slovensko osnovno šolo. Brez njih bi bil obstoj vseh razredov slovenske šole vprašljiv.

S kolikimi ljudmi se lahko po tej ulici, Stari istrski cesti, in v soseski pogovarjate po slovensko?

Slovensko govorim z gospo, ki ima tu blizu trgovino z darili. Ime ji je Erika Zobec in sem ji danes zjutraj napovedala, da jo bom omenila v intervjuju (se nasmehne). Ona je sicer iz Zabrežca, trgovino tu pa ima že skoraj 30 let.

Godi, kajne, pogovor v slovenščini, sredi – jezikovno gledano – italijanskega sveta?

Da. A slovensko govorim tudi s fantom, ki je obiskoval slovensko srednjo šolo pri Svetem Jakobu in je sin bosanske priseljenke. To je spet primer pluralne identitete. Odkar sem rajonska svetnica, sem še bolj kot prej pozorna do pomena pluralne identitete v krajevni skupnosti.

Kaj vas motivira k prevzemanju vseh teh vlog? Ste tudi tajnica strankinega krožka in tajnica Odbora za spomenik padlim v NOB iz Škednja, Sv. Ane in s Kolonkovca ...

Ko je človek radodaren, ga že značaj žene k temu. Na tem našem območju, kjer je skupnost bolj krhko povezana, pa te sprejetje ene vloge hitro vodi že v drugo in potem še v tretjo vlogo. Malo nas je, ki ohranjamo čut za skupnost in sodelovanje.

Koga imate v mislih, ko rečete skupnost?

Ljudi na splošno. Glede mojega sodelovanja v odboru za spomenik pa morate vedeti, da je bil prvi predsednik odbora moj oče. Kot je on čutil, da je takratni začasni spomenik njegov in da je on od spomenika, v tem duhu smo zrasli doma: da je spomenik naš in da smo mi od spomenika. Veseli me, da spet prirejamo obiske šol in da ti obiski ne vključujejo samo slovenskih šol, ampak smo uspeli privabiti tudi vse tretje razrede nižje srednje šole Italo Svevo. Ko sem šla s tem predlogom k tamkajšnji ravnateljici, sem naletela na veliko odprtost.

Bi tudi za levico rekli, da je vaša in vi njena?

Ja. Ne bi mogla biti v stranki, kjer ne bi imela možnosti soočenja s pripadniki večinskega naroda. In ne bi mogla pripadati stranki, v kateri ne bi našla vsaj nekaj stališč nekdanje Komunistične partije Italije, ki sem ji pripadala kot študentka, čeprav je sicer DS po svojih nazorih in usmerjenosti bolj levosredinskih pogledov.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.