Kamnu vdahniti dušo in iz kršilke izdelati krtačo

Vrhpoljci in prebivalci okoliških vasi ter številni znanci in prijatelji, ki jih je srečeval kot šofer avtobusa, poznajo Danila Rovana kot vedrega in vztrajnega človeka z mnogimi zanimanji, udeleženci kiparske in kamnoseške delavnice, ki se že več kakor petnajst let dvakrat tedensko dobivajo na njegovem domu, ki je obenem šola in delavnica, razstavni prostor, vrt, hram in kraj druženja, pa kot odličnega učitelja in mentorja.

Rovanov dom stoji v gornjem delu vasi, ki se je v zgodovino zapisala kot kraj velike bitke med dvema vojskama že razpadajočega rimskega imperija. Po ozki in vijugasti cesti, ki se od glavne odcepi pri romarski cerkvi v Logu in se skozi Duplje vzpenja proti kraju, kjer so zaselki in hiše nekako razložene po pobočju, ni lahko priti do njegovega doma, delavnice, šole in kmetije. Ko pa se končno pripelješ do majhnega oširka in zagledaš številne kamnite plošče, živalske figure, znamenja in v zidu vgrajeno spominsko knjigo, ni dvoma da si na pravem naslovu.

Prijeten in zanimiv sogovornik, ki zna vesele in tudi bolj trpke dogodke zabeliti na poseben način, tako kakor znajo Vipavci nasploh, nas pričaka z nasmeškom na obrazu. Z iskrivimi očmi, ki prijazno pogledujejo izpod klobuka. Zdi se, da je pravkar odložil dleto in kotno brusilko.

Oblikovanju kamna se Danilo intenzivno posveča kaki dve desetletji, po upokojitvi, čeprav si je že kot deček, pravzaprav od zmeraj, kot sam pravi, želel postati kamnosek. Sosed Pepe Vrhovcev, ki je bil po poklicu zidar, mojster stare sorte, mu je nakazal osnovne veščine, kako se kamen obdeluje in uporablja. Marsikaj se je nato naučil in dotedanje znanje dopolnil pri bratrancu, kamnoseku v Sežani. Po ljudski šoli v Vipavi, popoldne je pasel živino ali pomagal sosedom pri delu na polju, si je zelo želel, da bi bil vajenec v kamnoseški delavnici. Smrt očeta je družino pahnila v revščino in je bilo treba nekako preživeti. Vajeništvo bi pomenilo tri leta dela skoraj brez zaslužka in mama ga je prepričala, da z vajeništvom ne bo nič. Danilo je zato iskal možnosti čimprejšnje zaposlitve, opravljal najrazličnejša dela, najprej v ajdovski Lipi, nato v trgovini, izšolal se je za inštruktorja vožnje in končno dobil službo šoferja avtobusa, delo, ki ga je vestno opravljal dolgih 25 let, do upokojitve.

Vse to sočasno z izredno angažiranostjo v kulturi, delu v okviru vaške skupnosti, gasilstva, kjer je še zmeraj častni predsednik. Pel je v zboru, bil je med ustanovitelji godbe, še zmeraj ima rad glasbo in tudi harmoniko občasno vzame v roke. Šele po upokojitvi pa se je lahko v celoti posvetil svoji prvi veliki ljubezni – kamnu.

Manj znano je, da ima Danilo, poleg izrednega talenta za ustvarjanje v kamnu tudi bogate izkušnje rokodelca. Pred približno sedmimi desetletji, v času, ki ga še ni preplavila plastika, je izdelal svojo prvo leseno krtačo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.