Gledališki igralec Nicola Ciaffoni je razgledan in duhovit, kar je lepa kombinacija. A za slovenske bralce je 38-letni umetnik dodatno zanimiv zaradi druge, neobičajne kombinacije: čeprav je po rodu iz Verone in se je igralsko kalil v Milanu, je nedavno nastopil v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) in redno igra košarko z rekreativno ekipo Jadranovih veteranov.
Lahko razložite?
Rojen sem v Veroni. Leta 2018 sem spoznal svojo sedanjo ženo, ki tudi ni Tržačanka, ampak se je kot študentka zaljubila v to mesto in tu ostala. Tehtala sva dve možnosti, kje naj si ustvariva dom: Verona ali Trst. Za moj poklic je Verona zaradi prometnih povezav gotovo primernejša od Trsta. A moja žena je hotela ostati v Trstu. Sem so se medtem preselili tudi njeni starši. Skratka, leta 2020 je zmagal Trst.
No, kako ste prišli v stik s Slovenci?
Leta 2018, ko sva se spoznala z Gioio, sem začel redno prihajati v Trst. Prvi Tržačan, s katerim sem navezal stik, je bil ravno pripadnik slovenske manjšine – Igor Pison. Gioia je večkrat sodelovala z njim kot asistentka. Naneslo je, da sva šla na večerjo in si bila takoj simpatična. A stik s Slovenci bi se omejil na to, ko ne bi spoznal nekdanje košarkarje Jadrana. To pa je bilo neverjetno naključje.
In sicer?
V gorah, kamor rad zahajam, sem pozabil šop ključev svojega tržaškega stanovanja. Prijateljica od tam jih je našla in mi sporočila, da ima stranko, ki se prav naslednjega dne vrne v Trst.
Kdo je bila ta stranka?
Sandi Rauber. Dogovorila sva se, da mi bo ključe prinesel v pivnico v Nabrežini, blizu njegovega doma. Z mano je prišla Gioia. Dobili smo se ob petih, zaklepetali smo se do večera in še povečerjali. Prišli sta še njegova žena in hčerka, spoprijatelji smo se. Logično, takoj sem opazil Sandijevo višino in ga vprašal, ali igra košarko. Izmenjala sva si najini košarkarski zgodbi. Njegova je seveda bistveno bogatejša od moje.
Kako ste se počutili v Milanu, kjer ste diplomirali v gledališki šoli Piccolo Teatro?
Milan je za moj poklic najpomembnejše središče v Italiji. Uau, tudi to je gledališče, je bila moja reakcija. A v kaotično velemesto sem prišel iz mesta, ki ga lučaj od centra že obdajajo griči. Z ženo sva se takoj strinjala, da je lepše živeti v mestu, ki je veliko kot Verona ali Trst.
Nekaj tržaškega duha ste zelo neposredno vsekakor že občutili v Milanu, če ste se šolali v Strehlerjevem gledališču Piccolo Teatro ...
Da. Zato sem ob selitvi iz Milana v 500 kilometrov oddaljeno mesto počutil zelo domače. V mislih imam gledališče: s tega vidika je Trst zelo zanimiv. Že to, da lahko grem v gledališče jezikovne manjšine, kjer se utopim v drugačno kulturo, je nekaj čudovitega. Na voljo imam nadnapise, kar je noro lepo.
Prejšnji mesec ste prvič zaigrali na odru SSG. Kako težko vam je bilo na vajah zaradi jezika?
Ni bilo lahko, logično. A na težave sem se dobro pripravil. Igor mi je že leto pred tem rekel, da bi me rad imel v igralski zasedbi. Sprva sem ugovarjal, da znam le sedem slovenskih besed, sem pa takrat že razmišljal o tem, da bi se začel učiti slovenščine. Nekaj besed sem se hočeš nočeš naučil tudi s košarko. Na igrišču se jadranovci pogovarjajo samo po slovensko.
Besedišče pod košema je najbrž drugačno od tistega na odru ...
Seveda. A košarka je pomagala, da sem razvozlal pomen nekaterih ključnih besed. V tisti ekipi sva samo dva Italijana, poleg mene še Fabio Predonzani, Istran druge generacije. Klubi najemajo tujce in midva se počutiva kot Neevropejca v evropski ekipi. Midva sva manjšina (se zasmeje)! No, ob Igorjevi ponudbi sem bil nekoliko zaskrbljen, sem se pa začel prizadevno učiti jezika z dragocenimi inštrukcijami Marinke Počkaj. Med vajami pa sem ves čas imel na razpolago dve oporni palici: Igor mi je včasih dajal navodila v italijanščini, z drago soigralko Niklo Panizon pa je veljal dogovor, da bo prevajala, čim bo govor o nečem, kar je pomembno.
Igrali ste v Woyzecku, ki je nedokončano in fragmentarno delo, idealno za režiserja, ki se želi prepustiti ustvarjalnosti. So vam bile všeč Pisonove poteze?
Da. Naj povem, da sem zmeraj zelo kritičen. Zato sem zdaj v zadregi, ker bo izpadlo, kot da hvalim Igorja, ker je pač moj prijatelj. Delati z njim je navdušujoče. Redkokdaj sem delal s tako sposobnim režiserjem in mislim, da bom z njim delal še dolgo.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.