»Berlusconi je razvil model stranke, v kateri baza nima nobenega vpliva«

Politolog Giuseppe Ieraci je odraščal v Genovi, zaposlen je na Univerzi v Trstu, živi pa v Sloveniji, na Kozini. Žena je Valižanka, zato se je po brexitu zapletlo pri njenem vračanju domov s počitnic na Hrvaškem. Ieraci, ki je velik zagovornik združene Evrope, je bil takrat besen. Nedavne izide evropskih volitev, italijanske politične razmere in francoski razplet pa je v svojem kabinetu na glavnem sedežu tržaške univerze ocenil strokovno in sproščeno.

Kdaj vas je začela zanimati politika?

Tako kot mnoge druge proti koncu gimnazije. Ni me sicer zanimalo aktivno udejstvovanje – s tem se nisem nikoli ukvarjal – želel sem postati politični komentator. A šel sem študirat filozofijo, zato se sprva ni zdelo, da se bom res bavil s politiko. Sem pa naposled naletel na profesorja Dina Cofrancesca in odkril, da obstaja tudi politična znanost. Da gresta ti dve besedi skupaj, do takrat sploh nisem vedel.

Kdaj je bilo to?

V osemdesetih letih.

V Italiji se je takrat volitev redno udeleževalo več kot 80 odstotkov volilnih upravičencev.

Tako. To je bil neverjeten podatek.

Prejšnji mesec pa je bila v Italiji udeležba na evropskih volitvah 49-odstotna.

Kar ni šokantno. Vse države z uveljavljeno demokracijo beležijo podobne podatke. V ZDA že od zmeraj gre volit manj kot polovica ljudi. Italiji zato ni izjema, bila pa je poseben primer, ko so se volitev udeleževali skoraj vsi. To se je dogajalo zaradi izjemne polarizacije in ideoloških vplivov. Volivci so se spraševali, ali bo po volitvah Italija komunistična ali kapitalistična država. Izbirali so namreč med največjo komunistično stranko na Zahodu, stranko, ki je pobirala vse katoliške glasove, in naslednico fašistične stranke. Giovanni Sartori je zapisal, da so ljudje volili po ključu lastne identitete, istovetili so se strankami. Nihče ni bral programov – še danes jih malokdo bere, a takrat še manj. Volil si to, kar ti je narekovala identiteta, tradicija. Po letu 1989 so se stranke razcefrale, nekateri pravijo, da so se stopile. Ni jih več. Govorimo o njihovi personifikaciji.

Berlusconijev model.

Da, Berlusconi. A še pred njegovim nastopom v politiki so se v severnoevropskih državah uveljavile velike ljudske stranke, ki jim politologi pravijo »catch-all party« (stranka, ki polovi vse): volili so jih delavci, uradniki, intelektualci ... Ločnice so že začele izginjati.

Je bila Berlusconijeva Naprej, Italija potemtakem prelomen pojav ali ne?

Vsekakor. Berlusconi je razvil model stranke, v kateri baza nima nobenega vpliva. Vse se vrti okrog liderja. Saj Tajani še danes hodi naokrog z Berlusconijevo fotografijo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.