Skozi Francijo je prišel v Trst in Slovenijo

Priloga je na voljo v PDF obliki.

Ob smrti velikega pisatelja in dragega prijatelja me veseli dejstvo, da o tem dogodku pišejo po Evropi. Sporočila o omembi Pahorjeve smrti sem dobil iz Francije, Nemčije, Španije in Italije. To je vsekakor pomembna razpoznavnost slovenskega avtorja.

Borisa Pahorja mi je leta 1986 na manifestaciji Trouver Trieste v Parizu predstavil dr. Aleš Lokar, ki ga je tako rekoč skozi zadnja vrata pritihotapil med udeležence Trstu posvečenega kulturnega dogodka. Seveda sem bil v hudi zadregi kot odgovoren za slovensko stran, ko so me italijanski kolegi spraševali po Alojzu Rebuli in Borisu Pahorju. V program nista bila vključena, niti kot navadna udeleženca nista bila omenjena. Seznam ni bil odvisen od mene, odločale so slovenske organizacije iz Trsta in njihova občinska oblast.

Pahor je bil persona ingrata na obeh straneh, seveda tudi pri ideologiji, vladajoči v Sloveniji. Takrat sem se domislil, da bi morda prek Francije, kasneje tudi Nemčije, le prispel v Italijo in Trst in tudi v Slovenijo. Načrtovana pot je bila dolga, a je uspela. Poudarim naj, da sta Pahor in Rebula postala člana SAZU-ja, potem ko sem ju predlagal kot prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa za Francijo, podprl pa me je tudi predsednik akademije France Bernik. Hvaležen sem tistim redkim posameznikom, ki so kasneje odločno podpirali mojo zamisel. Naj na slovenski strani omenim ministra Jožefa Školča in Andreja Štera, založnika Zdravka Dušo in Petra Tomšiča ter Lojzeta Peterleta, radijko in televizijko Nevo Zajc, ki se jim je z uspešno promocijo Pahorjevih del v Italiji pridružila Tatjana Rojc. Nikakor ne smem pozabiti Pahorjevega francoskega založnika Pierra Guillauma de Rouxa in številnih novinarjev, minister Hervé Gaymard pa se je celo oglasil pri Pahorju doma, da mu je pisatelj podpisal nekaj prevedenih knjig.

Spominjam se, kako so me klicali iz kabineta predsednika Jacquesa Chiraca, ker so hoteli, da bi predsednik ob inavguraciji taborišča Struthoff kot evropskega centra za deportacije osebno nagovoril nekdanjega taboriščnika Pahorja. Do tega ni prišlo, ker slovenska stran ni dobila sredstev za Pahorjevo potovanje v Pariz, meni pa je uspelo doseči le, da bi ga brezplačno peljali skupaj s francoskimi nekdanjimi borci iz Pariza v Alzacijo. To je bila velika zapravljena priložnost. Zdaj se čudim, kako sva z dragim prijateljem Pahorjem vztrajala kljub porazom in dolgim čakanjem na izdaje njegovih knjig.

Ostajajo neuresničene želje

Z Borisom Pahorjem odhaja stoletno eksistenčno izkustvo v spoznavanju preživetja, upora zoper vse smrtonosne ideologije ter stalno vztrajanje pri eksistenčnih načelih narodne identitete. Utihnil je najpristnejši krik slovenske narodne samoniklosti iz Trsta, veljaven za vesoljno slovenstvo. Njegova obramba narodne, kulturne in jezikovne identitete je doživljala priznanja v širnem svetu. Obžalujem, da se nekatere njegovih etičnih želja niso uresničile, čeprav jih je ponavljal brez predaha: uvedba domovinske vzgoje v slovenske šole, zrelejši in odgovornejši odnos do edinstvenosti slovenske državnosti in njenih simbolov, narodna sprava, ki jo je sam uresničeval na vsakem koraku, ko je zavračal partikularne interese, priložnostne ideologije in se vztrajno upiral rekuperacijam slovenske narodne eksistence.

Upam, da bo sedanja generacija v spomin na njegovo življenje in delo vsaj deloma uresničila pisateljeva načela in eksistenčne imperative. Novim rodovom Slovencev s svojim enkratnim izkustvom posreduje nujnost aktivnega hrepenenja v podporo stoletnim idealom slovenskega bitja in žitja. Če bomo svoj odnos do njega oblikovali v plemenit predmet nacionalnega ponotranjenja, bo Boris Pahor deloval še po smrti. Spomin nanj je pogoj za preživetje naroda s posebnim obrazom v demokratični družini evropskih ljudstev, jezikov in kultur. Z njim in v spominu nanj ostaja Camusov uporni človek aktualen za našo in tudi za bodoče generacije.