Iz Dražgoš sporočilo, da nacizma ne smemo nikoli relativizirati ali opravičevati

»Osem desetletij po tragični moriji druge svetovne vojne lahko z zaskrbljenostjo ponovno opazujemo vzpon strahopetcev, ki sejejo nestrpnost in strah pred vsem, kar se ne ujema z njihovim pohlepom po prevzemu nadzora nad družbo in omejenimi naravnimi viri našega planeta. Ponovno smo lahko, ne daleč od nas, priča tudi zločinom proti človeštvu in genocidnim dejanjem,« je v nedeljo ob 83. obletnici dražgoške bitke dejala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki se je tako navezala tudi na današnji čas. Slovesnost v Dražgošah, »simbolu na videz brezupnega upora majhnega naroda proti zločinskemu«, smo spremljali tudi mi, ki smo se tudi letos pridružili delegaciji Slovenskega planinskega društva Gorica (SPDG), ki se izmenično udeležuje enega izmed dveh »večjih« pohodov. Lani je bil na vrsti pohod Železniki-Ratitovec-Jelovica-Dražgoše, letos pa 46. pohod Po poti Cankarjevega bataljona z Valterskega vrha v že omenjeno gorenjsko vas.

Društveni kombi SPDG je bil letos spet poln z devetimi Goričani, kar je skoraj sedem odstotkov vseh udeležencev (letos jih je bilo 131) najdaljšega pohoda ob tej priložnosti. Ohranjanje spomina je namreč zahteven posel, to pa potrjujejo številke, saj je bilo pred leti tudi do 400 oziroma 500 pohodnikov le na tem pohodu, do 200 oziroma 250 pa na tistem čez Ratitovec, kjer je bilo letos 98 udeležencev. Skupno so sicer planinska društva v sodelovanju z veteranskimi organizacijami pripravila osem organiziranih pohodov, ki se jih je udeležilo okoli 800 ljudi, na prizorišču pa smo opazili tudi več obrazov s Tržaškega.

Kot rečeno smo se s skupino SPDG udeležili najdaljšega pohoda. V soboto, 11. januarja, ob 20.30 smo startali iz Štandreža, ob 22.30 pa nas je v Škofji Loki čakal taksi, ki nam je prihranil poldrugo uro hoje do novega prizorišča pohoda, ki so ga izbrali v zadnjih letih, in sicer logistično težko dostopna brunarica na Polhovcu, ki je neuradno tudi razlog za nižjo udeležbo v zadnjem obdobju. Pred dvema letoma pa smo v Škofji Loki s člani SPDG stopili na organizatorjev avtobus, ki nas je peljal na »zadnjo avtobusom dostopno izhodiščno točko« na Logu v Poljanski dolini. Pohod je tedaj skupno predvideval 35 kilometrov in 1750 metrov višinske razlike, letos pa »le« 30 kilometrov in 1400 »višincev«.

Ob polnoči in pol smo nato krenili na pot, v primerjavi s zadnjimi leti pa so bile temperature bistveno nižje, saj je že v Škofji Loki termometer kazal -4,5 stopinje Celzija, ponoči je bilo še hladneje. Snega je bilo sicer le za vzorec, tla pa so bila povsem poledenela, čeprav ne dovolj spolzka, da bi terjala uporabo derezic. V prejšnjih letih smo se sicer spopadali s še konkretnejšim »potrdilom« podnebnih sprememb, saj je bil teren večinoma blaten. Za primerjavo naj navedemo, da ko se je januarja 1942 Cankarjev bataljon uprl Nemcem, so namerili -30 stopinj Celzija. Hoja je drugače potekala ob kar hitrem ritmu. Utrujeni, a zadovoljni smo ob 9.30 zjutraj prišli v Dražgoše, kjer se je nadaljevalo hladno vreme ob zelo jasnem nebu, ki je tudi skozi mrzlo noč omogočalo enkratne razglede, katerim je »dodatno priskočila na pomoč« skorajda polna luna.

Po običajnem pasulju smo tokrat dočakali tudi pogostitev pri gospe Nuši, čistokrvni Dražgošanki, s katero je briška delegacija letošnje odprave SPDGže pred leti navezala prave prijateljske vezi, njena pripoved o družinski in vaški travmi pa je poskrbela za to, da je bila letošnja prireditev za člane SPDG še toliko bolj občutena oziroma ganljiva. Dražgoška bitka velja namreč za eno največjih med drugo svetovno vojno vSloveniji. Takrat so se po hudih bojih, ki so trajali od 9. do 11. januarja 1942, partizani ob izgubi devetih tovarišev umaknili na Jelovico, Nemci pa so v odgovor pobili 41 domačinov, požgali vas ter jo v januarju in februarju popolnoma porušili, še 81 ljudi pa je moralo v koncentracijska taborišča in pregnanstvo. Sama družinska hiša gospe Nuše se danes nahaja na drugem položaju kot pred vojno, saj so jo nacisti popolnoma uničili. Naj še spomnimo, da se Dražgoše umeščajo v skupino krajev, ki so doživeli podobno tragično usodo. To so češke Lidice, italijanski Marzabotto, hrvaška Lipa in francoski Oradour sur Glane, tako da ima vsakoletna slovesnost tudi mednarodni pridih.

Bitka junakov Cankarjevega bataljona proti desetkrat močnejšemu sovražniku je tedaj odmevala po vsej okupirani Evropi. »Prvi poraz nacistov na ozemlju takratnega rajha, pa čeprav je bil predvsem moralen in simboličen, je dajal drugim odporniškim gibanjem upanje, da mogočni zavojevalci vendarle niso nepremagljivi,« je v nedeljo izpostavila Klakočar Zupančič. »Zločinov nacističnega režima, ki je šest let divjal po Evropi, in tistih, ki so na zasedenih ozemljih prisegali zvestobo Hitlerju, ne smemo nikoli relativizirati ali opravičevati,« je še poudarila Klakočar Zupančič, medtem ko je predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Marijan Križman spomnil, kako je imelo odporniško gibanje široko ljudsko podporo. »Temeljilo je na globokem prepričanju, da je za narodovo osvoboditev potrebno skupno delovanje političnih in narodovih sil, ki ni ideološko pogojeno in izključujoče,« je izpostavil in tako znova spomnil, kako je pomen Dražgoš tudi danes še vedno zelo aktualen.