Boriti se ... seveda ob glasbi

Korona je v glasbenem leksikonu znak – pika s polkrožno strešico –, ki poljubno podaljša noto ali pavzo. Koronavirus – KV19, čigar kratica spominja na Mozartov katalog Köchel Verzeichnis, se je usedel na pavzo ter vse glasbenike prisilil k dolgi tišini in jih prizadel morda še huje kot ostale. Kako je epidemija postavila na glavo običajno življenje v Nemčiji, smo želeli izvedeti od našega imenitnega čelista Vasje Legiše: rodil se je v Vižovljah, se šolal na Glasbeni matici ter se nato izpopolnjeval s priznanimi mojstri v Švici in Nemčiji. Delovna pot ga je peljala po Evropi s krajšo etapo tudi v Italiji, že nekaj let pa je ustaljen v Münchnu.

Kako je koronavirus zarezal v vaše življenje?

Tu v Münchnu poučujem na glasbeni šoli in privatno, v bližnjem mestu Weilheim pa vodim komorni in simfonični orkester. Šola je zaprta, ampak zgleda, da bo kmalu spet delovala; medtem si pomagamo s tehnologijo, čeprav kvaliteta glasbenega pouka pri tem trpi. Mlajšim učencem je virtualni pouk sicer všeč in pomembno je vsekakor, da tako ohranjamo stike. Huje je z orkestrom: načrtovani pomladanski koncert smo morali črtati in upam, da ga bomo lahko izpeljali jeseni, odpovedati sem moral tudi svoje solistične koncerte in težko je načrtovati nove termine, saj je prav v teh dneh bavarska vlada sklenila, da letos odpade tudi Oktoberfest, izredno popularen masovni dogodek, ki v prestolnico privablja ogromno turistov.

Kakšen je odziv Bavarcev: panika, razsodnost, disciplina?

Ljudje so reagirali hitro in disciplinirano, v par urah se je mesto izpraznilo in zavladala je nenavadna tišina. Ponovno so namreč uvedli kar strog zakon o okužbah iz leta 2001, ampak postopoma so se ljudje vrnili na ceste, javni prevozi delujejo skoraj normalno, nekatere panoge nadaljujejo z delom s polno paro, mnogi pa delajo od doma – smart working, kot se mu pravi. Bavarci so v Nemčiji poglavje zase in občutek varnosti jim je zelo pomemben, zato kar dobro sprejemajo omejitve, o katerih odločajo posamezne zvezne države – Länder.

V Nemčiji vsekakor zapora ni bila tako stroga kot pri nas?

Omejitve niso bile tako hude, saj nam nikoli niso prepovedali gibanja na prostem – seveda le posamezno, ne v skupinah. Kot vsa medicina in zdrava pamet pravita že od časa starih Grkov, je gibanje na zraku predpogoj za zdravo življenje in zdi se mi zelo nesmiselna prepoved, ki velja pri vas, da se Kraševci ne morete sprehajati po svoji zemlji. Bori so še vedno močni, dehteči in zdravi. Pri nas so že začele odpirati vrata manjše trgovine in počasi se v mesto vrača normalen utrip.

Glasbeniki, ki niso redno zaposleni, tako imenovani svobodni umetniki, bodo še več mesecev brez angažmajev, torej v hudih ekonomskih težavah: brala sem, da jim je nemška vlada dodelila 3000 evrov podpore, v Italiji pa so le nekateri dobili 600 €: ste srečni, da ste izbrali Nemčijo?

Nemčija bo zagotovo resno podprla vse prizadete, od svobodnih umetnikov do malih obrtnikov, in vsaj delno omilila škodo.

V Nemčiji se z ekonomijo ubadajo dobro podkovani strokovnjaki in rezultati so na dlani, ampak kar se tiče osebne sreče, to vselej najdem le na Krasu.

V Italiji manjšina ljudi dvomi v upravičenost vseh vladnih odlokov, tudi na podlagi mnenj, ki so jih izrazili ugledni znanstveniki na področju medicine in virologije, pa tudi nekateri ekonomisti in filozofi, na primer Giorgio Agamben. Je tudi v Nemčiji slišati glasove, ki niso v skladu s splošno razširjenim mnenjem?

Živimo v digitalni dobi in prvič smo dodobra ugotovili, kaj to pomeni: ljudje smo sicer povsod podobni, podobno reagiramo na veselje, strah in osnovna človeška čustva, ampak zdaj se je izkazalo, da kdor ima v rokah medije, ima tako rekoč neomejeno oblast nad ljudmi. Vsem so seveda dostopne tudi najuglednejše znanstvene revije, kjer lahko najdemo drugačna mnenja, taka, ki zdaj nimajo mesta v glavnih medijih, in so zato večini neznana. Mislim, da bi morali mediji iskati resnico ter objavljati tudi mnenja, ki niso v skladu s tako imenovanim mainstreamom. Ugleden nemški novinar je dejal, da so se tokrat mediji povsem podredili uradnemu stališču oblasti, kar se ni zgodilo vse od časa nacistične diktature. Vsak dan nas zalagajo s podatki o številu mrtvih in okuženih, ampak mnogi znanstveniki trdijo, da je testiranje z brisi le za 50 % zanesljivo. Prav tako ne vemo, koliko ljudi je umrlo samo zaradi virusa, koliko pa jih je imelo predhodne bolezenske težave. Bolezen je treba gotovo jemati resno, ampak vzeti je treba tudi zdravo pamet v roke in trezno razmisliti. Zanimiv se mi zdi primer Švedske, ki je šla po lastni poti skoraj brez vsakršnih omejitev, ljudje se še vedno pogovarjajo in srečujejo v javnih lokalih, žrtve so sicer bile, a zgleda, da gre krivulja že navzdol in bo strahu kmalu konec.

Pa še vaši načrti za čas, ko se bomo (če se sploh bomo) vrnili v normalno življenje?

Nameravam se še bolj posvetiti študiju violončela, v načrtu imam projekt v jazzovskem stilu in še marsikaj drugega, v glavnem pa bi rekel: živeti, boriti se, biti mlad in zdrav ... seveda ob glasbi!