Šola brez dobrih učiteljev je kot dan brez sonca

Pričujoče besedilo, eno izmed 34 poglavij knjige Kavarna odprta, je izvirno izšlo v Sobotni prilogi časopisa Delo 11. novembra 2023. Tu v prazničnem nizu poobjavljeno skrajšano različico objavljamo z dovoljenjem avtorja. V Primorskem dnevniku, ki bo izšel v naslednjih treh sobotah, bomo objavili še druga tri poglavja.

Ščekova druga zbirka dialoških esejev z uvodnikom Martine Kafol in s spremno besedo Alija Žerdina je že na prodaj v knjigarnah in na spletu.

Christian Raimo, letnik 1975, italijanski pedagog in pisatelj, občinski politik, ne preseneča, da je maturiral na klasičnem liceju, ko je to še kaj pomenilo. Sicer diplomiral iz filozofije religije o vprašanju identitete pri Paulu Ricœurju, piše publicistiko in beletristiko, ustvarja z besedo, soustanovitelj literarnega spletnega dnevnika minima&moralia. Posebej pozoren do šolske in mladinske problematike, ki ji posveča svojo zadnjo, zajetno razpravo L’ultima ora: Scuola, democrazia, utopia (Zadnja ura: šola, demokracija, utopija, 2022). Skuštrani manifest človeka, ki noče obupati nad vzgojno vrednostjo izobraževalnega sistema, ker mu je šola pomagala do kulturne, socialne in politične emancipacije - ga naučila odraslo živeti.

»Kam plovemo, kaj hočemo, kako dolgoročno naprej? Fragmentarno, kot kura brez glave. Vsak igra zase, drug proti drugemu, za šolsko skupnost nobenega občutka več,« pove.

Hvala, da ste našli čas zame. Kako je videti vaš učiteljski delavnik? Za strogo normirane, postlane, včasih razvajene slovenske razmere precej hektično: skakanje naprej in nazaj med podružnicami, zaposlitvena loterija, vsesplošna nestabilnost, sprejemanje kompromisov in žrtev ob zavesti, da če ne ti, bo kdo drug. Pri nas bi ob takšnih poklicnih pogojih vse drlo na ulice. Biti učitelj v Italiji je poklicanost - ker drugega ne ostane?

Je to psihoanalitična seansa ali sindikalni shod? Izredno stanje je moj, naš običajni vsakdanjik. Učiteljski poklic sem izbral zato, ker globoko verjamem, da sta vzgoja in izobraževanje višek slehernega kulturništva. Poučevanje je od Aristotela dalje najboljši način za politično delovanje, torej prepričanje, da je po eni strani to najboljši način za učenje in osebno rast, po drugi pa za družbeno, javno dobro, za politiko v starogrško nadstrankarskem smislu. Od tod odločitev za učiteljevanje. V vse, kar od tedaj počnem, in tega ni malo, znanstveno raziskovanje, svetovanje za inštitut Treccani, revija Calibano za Operno gledališče in svetniška vloga v mestni občini, skušam vtisniti pedagoški pečat. Saj ne govorim o prevzgoji, temveč preprosto o zavesti, da vse, kar je človeškega - kultura, znanost, umetnost, družba, politika -, sloni na vzgojnem odnosu. Najprej se dan za dnem trudim čim bolje opravljati delo v razredu: trenutno skačem med licejema na skrajnem severnem robu mesta, v četrtih Val Melania in Castelverde. To je zahtevno in slabo plačano delo: učne priprave, preveliki razredi, pravi kokošnjaki, vedno nove, najčešče neusklajene, nedosledne smernice, izumljanje tople vode, izpopolnjevanje, ki vedno pade na ramena posameznika. Kar ostaja, pisanje knjig, občinska politika, se vse suče okrog moje učiteljske agende.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.