Poslednja plaža, film o tržaških zidovih

Pet mesecev po predstavitvi v Cannesu in dva tedna po tržaški premieri v dvorani Tripcovich, bo od sobote tudi v kinodvorani Ariston na sporedu film, ki je letos zaznamoval mestno filmsko dogajanje, saj je prvič v zgodovini predstavil tržaško morje na najznamenitejši plaži filmskih navdušencev, se pravi v Cannesu.
Na veliko platno dvorane Ariston prihaja tako dolgometražni film L'ultima spiaggia (Poslednja plaža), režiserjev Davideja Del Degana in Thanosa Anastopoulosa. Prvi je Tržačan, drugi pa Grk, ki že več let živi in dela v Trstu.
Njun dokumentarec, posnet v strogo tržaškem narečju, je pripoved o kraju, o ljudeh, ki na tisto plažo zahajajo, o njihovih življenjih, pogledih na svet in neposredno tudi o zgodovini in mestu, v katerem prebivajo.
Koralna zgodba o tržaškem kopališču, ki je predvsem v prvem delu precej podobna dokumentarcu Franca Rosija, Sacro Gra, je razdeljena na tri dele. Poleg prvega, bolj politično obarvanega, so v drugem v ospredju osebne zgodbe ljudi, ki tja zahajajo, v tretjem pa zabava in sprostitev, ki jo tam najdejo. Njihovo postavljanje sončnim žarkom, klepet, igranje kart, neskončne diskusije in sprostitev na plaži označuje seveda prisotnost dolgega zida, ki ločuje že zgodovinsko mestno kopališče na ženski in moški del. Prav ta paradoks o meji, ki daje prostost, je prepričal oba avtorja, da sta se s kamerama podala za tiste zidove in ujela v kamero vse, kar se je tam dogajalo.
Rezultat več sto snemalnih ur je portret mesta, na katerega v resnici nismo navajeni in za katerega smo najbrž mislili, da ne obstaja več.
Prvi del dokumentarca ponuja celo serijo pogovorov, ki se navezujejo na zgodovino, politiko, preteklost. Precej poveden je trenutek, ko eden izmed moških obiskovalcev, ki ima prižgan radijski sprejemnik, razume, da je na valovih slovenskega Radia Trst A in zato jezno zamenja postajo. Zgodovinska in politična stališča, ki privrejo na dan predvsem v prvem delu filma, so za tiste, ki smo se v zadnjih letih prepričevali, da se je mesto spremenilo, da se je odprlo in v veliki meri pustilo daleč za sabo vprašanje nacionalizma, klofuta, ki boli.
To je najbrž tudi velika prednost tega filma, ki več kot deset let po padcu meje, dokazuje, da je potreba po nekaterih zidovih še vedno prisotna. In mogoče je njegova univerzalnost prav v tem, da ženske in moški v zidu kopališča najdejo svobodo, ki jim je podobne pregrade v njihovih spominih in življenjskih izkušnjah nikakor ne omogočajo.

L'ultima spiaggia
Režija: Thanos Anastopoulos, Davide Del Degan
Italija, Grčija, Francija 2016
Ocena: ★★★