POMISLEKI: Še enkrat spremljam papeško rajžo

Od daleč, zelo od daleč spremljam popotovanje rimskega škofa, papeža Frančiška, po daljnih deželah čisto na drugem koncu sveta. Ta čas je v Indoneziji, potem bo šel še v tri dežele daljne Azije in roba Oceanije. Ponekod premorejo komaj katerega katoličana, drugod so katoliki v večini, dežela pa čisto majhna in na obrobju. Indonezija, kjer je začel, je največja muslimanska dežela na svetu, 300 milijonom se že bliža število prebivalcev, kristjanov je komaj za vzorec. Njim je namenjen papežev obisk, hkrati je tudi poskus poiskati stične točke, vsaj prijaznost z muslimani, ki v Indoneziji veljajo za dokaj strpne.

Da se je Jorge Mario Bergoglio odločil potovati tako daleč, je pri njegovih letih junaško dejanje. Več kot 32.000 kilometrov bo preletel, v letalu bo celih 43 ur, to tudi mlad organizem težko prenese. Dolga potovanja so neprijetna, lahko tudi nevarna. Pri skoraj oseminosemdesetih letih je velikanski izziv potovati tako daleč in se ves čas ukvarjati z visoko politiko, zraven pa igrati še vlogo dušnega pastirja.

Noben papež ni bil tako star, ko je potoval po svetu. Janez Pavel II. je po romanju v Sveto deželo na prelomu tisočletja omagal, Benedikt XVI. je odstopil, preden je sklenil svojo papeško misijo, umrl je sicer zelo star, vendar takrat že desetletje ni bil več aktivni šef cerkvenega občestva. Potovalo je malo papežev, zelo malo. Šele Pavel VI. je v prejšnjem stoletju odkril, da je vredno potovati, če hočeš širiti obzorja in utrjevati imperij. Karol Wojtyla, ki je prišel izza železne zavese, si je dal duška, potoval je ves čas, tudi še tedaj, ko je komaj govoril in hodil, bil je vitalen kot nihče pred njim, tudi za njim še dolgo ne bo nikogar kot on.

Pol stoletja bo kmalu minilo, odkar me je doletelo, da je tedaj čisto novi in še zelo mladi papež Wojtyla za svojo prvo turnejo po svetu izbral Mehiko, kjer sem bil tiste čase dopisnik. Usoda je hotela, da so papeške rajže po svetu ostale moja tematika. Včasih sem bil čisto zares zraven, od blizu sem spremljal, kar se je dogajalo, drugič smo spremljali dogajanje v rimskem vatikanskem novinarskem središču. Zadnja leta po spletu pride toliko novic, da jih moraš prebirati in izbirati, največ pa so zmeraj znova vredni namigi koga od kolegov, ki hodijo s papežem, se vozijo z njim v papeškem letalu. Tja smejo in zmorejo samo posebej izbrani, taki iz velikih in bogatih medijev, ki lahko plačajo posebej zasoljene vozovnice, pa posebej oblikovane cene posebej izbranih hotelov. Navadni mediji, kakor so naši, tega ne zmorejo. V Rimu pravzaprav sploh ni več nikogar, ki bi ga tja poslal kateri od slovenskih medijev.

Ko je papež Wojtyla, Janez Pavel II., priromal v Mehiko, mu je pomagal vstopiti takrat še velecenjeni vrhovni šef Kristusovih legionarjev, ustanovitelj gibanja Kristusovo kraljestvo Marcial Maciel. Pozneje so mu odvzeli krono, naposled so ga tudi izobčili iz cerkvenega občestva. Odkrili so, da je posilil na desetine svojih mladih duhovnikov, zraven je imel še skrivne družine z vsaj štirimi ženskami po svetu. Imel pa je milijarde dolarjev, ki so jih za njegove legionarje prispevali najbogatejši magnati Latinske Amerike.

Mehika ni imela diplomatskih odnosov z Vatikanom, že stoletje prej so Mehičani cerkvenemu imperiju zamerili, ker je podprl avstrijsko, Maksimilijanovo zavzemanje Mehike, pri čemer so z življenji in krvjo pomagali tudi slovenski “meksikanarji”, vojaki prostovoljci, ki so kot njihov šef za zmeraj ostali tam doli.

Duhovniki pred pol stoletja v Mehiki še niso smeli na cesto v talarju, podobno kot se niso smeli nikjer pojaviti komunisti, tudi ti iz zgodovinskih razlogov. Friedrich Engels je namreč zapisal, da Mehika ni sposobna biti samostojna država, v resnici naj bi po njegovem organsko sodila k velikim Združenim državam Amerike.

Križ in rdeča zvezda sta bila torej prepovedana v deželi, kamor je prišel papež Wojtyla v začetku leta 1979, nekaj mesecev po kronanju v Rimu. Vsa pobožna dežela ga je čakala ob cestah, mehiški predsedniški dvor pa ga moral nekako ignorirati, sprejela ga je mati predsednika Joséja Lópeza Portilla. Toliko pomembnejši prostor pod soncem je bil zato sedež združenja tujih dopisnikov. Po naključju sem bil tedaj predsednik združenja prav jaz: tudi to me je zapisalo spremljanju papeških turnej in še zdaj se jim ne odrečem.