POMISLEKI: Nikaragva se spominja svetlih dni

Julij je tisti mesec, ko je v Latinski Ameriki severno od ekvatorja najbolj vroče. Te dni, ko je tudi v naših krajih precej toplo, se moram samo spomniti poletij na Karibih ali v Srednji Ameriki, pa se v Ljubljani takoj počutim prijetno, saj res ni vroče v primerjavi s tistimi kraji.

Najbolj nepozabno vroče mi je bilo vsekakor na jugu Nikaragve. Tam sem imel srečo doživeti morda najbolj zanimive, torej najlepše, čeravno včasih hude trenutke. Petinštirideset let je minilo od tedaj. Nekaj let prej sem se na vse pretege trudil, da bi dobil vizum, pa mi ga niso dali na nobenem konzulatu republike Nikaragve, ki ji je tedaj vladal Anastasio Somoza.

Vizuma mi niso hoteli dati, obupal pa vseeno nisem. Priložnost se mi je ponudila v San Joséju v Kostariki, tam je takrat v izgnanstvu živel Sergio Ramírez, pisatelj, tudi novinar, profesor, od režima izgnani intelektualec. Imela sva skupne prijatelje, pa sem se znašel v njegovi hiši, na kavi, na klepetu, pozneje ob vsaki priliki, ko sem prišel v San José.

Ob enem izmed takih obiskov sem pri Sergiu spoznal še nekaj njegovih rojakov, tudi izgnancev. Tudi Violeto Barrios, ki je bila vdova novinarja Pedra Chamorra. Ko ga je dal Somoza ubiti, se je začela sandinistična vstaja. Tudi več drugih Nikaragovcev sem spoznal v tisti hiši, tam so mi sandinisti organizirali tudi prvo ilegalno pot v njihovo domovino. Že dan ali dva pozneje sem doživel ognjeni krst, prvo streljanje, prvo bombardiranje, prvič sem videl ranjence z razcefranimi udi, s pol obraza, zaradi napalma ožgane ljudi. Čez mesec ali dva sem bil že v Managvi, s sandinisti sem vstopil, ob jezeru so na bregu ležala trupla malo prej ubitih. Somoza je že pobegnil.

Devetnajstega julija, pojutrišnjem, bo minilo petinštirideset let od tedaj, ko so sandinisti vkorakali v Managvo. Eni z juga, z njimi sem prišel tudi jaz. Vodil jih je Moisés Hassan, profesor fizike iz Severne Amerike, tudi on je bil ob Sergiu, Danielu Ortegi in Violeti Barrios član sandinistične hunte. Pozneje je bil v Managvi župan, pa minister v sandinistični vladi. Kasneje sva se kar dosti družila, obiskal me je, tudi jaz njega v Managvi, ko je bil župan.

Drugi zmagoviti sandinisti so se z džipi pripeljali s severa. Potem so z zamudo prišli tudi tisti poveljniki, ki so živeli v Havani in jih ni bilo zraven med ključnimi boji proti Somozi. Brata Ortega, Daniel in Umberto, sta jih vodila. Prvi je še zdaj predsednik republike, drugi, ki je bil vrhovni vojaški poveljnik, je spregledal in se razočaran umaknil že pred leti.

Velika veselica je bila 19. julija 1979 zjutraj v Managvi, mestu, ki ga pravzaprav ni bilo, saj ga je porušil potres sedem let prej. Pozneje sem bil še velikokrat v Managvi, zadnja leta pa ne več. Vse je drugače kot v letih velikega zanosa, pa poznejšega krvavega spopadanja z ameriškimi »contras«.

Zdaj bi bilo vsekakor vredno oditi tja, pa nisem čisto prepričan, ali bi me vladajoči, ki sebi še kar naprej pravijo sandinisti, pustili pri miru. Moji tedanji prijatelji in dobri znanci so spet izgnanci kot v Somozovem času, sedanji režim jih preganja, kakor je Somoza preganjal prvotne sandiniste.

Sergio Ramírez, nekoč podpredsednik republike, je svetovno znan pisatelj. Dobil je tudi Cervantesovo nagrado, najvišje priznanje za dela v španskem jeziku. Pred nekaj leti je bil v Ljubljani, bilo je malo preden se je z begom rešil Ortegovega zapora. Moj prijatelj Ferdinand Miklavc prevaja njegova dela. Duhovnika in pesnika Ernesta Cardenala sem tudi še srečal malo pred njegovo smrtjo, tudi on je bil izgnanec, odrekla sta se mu na glavo obrnjeni »ortegovski sandinizem« in še prej tudi papež s papisti. Moisés Hassan je tudi izgnan. In še veliko drugih nekdanjih sandinistov. Ortega jim je vzel tudi državljanstvo. Z nezadovoljnimi študenti je obračunal tako kot nekoč Somoza.

Vsakega devetnajstega julija se spominjam Managve, Nikaragve, sandinistov, pa Kubancev, ki so kmalu prevzeli nadzor. Spremljam tudi novice iz Managve, kjer Daniel Ortega in njegova žena, podpredsednica države, vlade, stranke in vsega drugega menda služita zase in za svoje velike denarje. Plačujejo reveži, ki morajo čez Nikaragvo, če hočejo na sever v ZDA. Brezplačno so tja smeli samo nekdanji sandinistični tovariši, Ortega jih je naložil na letalo in jih izgnal.