Prijava
Dark Theme
Na ljubljanski univerzi, na fakulteti za družbene vede, so študenti nehali stavkati. Nekaj noči so spali v predavalnici in terjali prekinitev sodelovanja z izraelsko univerzo. Zdi se, da so dosegli, kar so zahtevali. Glasno in zelo odločno so se uprli dogajanju v Gazi. Niso terjali spremenjene državne politike, ampak pritisk na izraelsko univerzo.
Na koncu so popustili najprej fakultetni predstojniki, potem je tudi vrh univerze privolil, da bo vsaj premislil o svojih korakih. Vse je bilo omejeno na fakulteto, nobenih velikih študentskih nemirov ni bilo.
Čisto malo so spominjali na daljna šestdeseta leta, ko so študenti po vsej Evropi terjali nove čase in korenite spremembe. V Parizu je bilo najbolj burno in revolucionarno, tam so nas orožniki kar sredi ceste malo premikastili, tudi če nismo bili del gibanja. V Ljubljani so z majhno zamudo pripravili resne manifestacije, pa se je policija ustavila, ko so ji dopovedali, da nima vstopa na filozofsko fakulteto.
V Franciji so vajeni množičnih in burnih demonstracij, tudi nasilnih posegov policije, dogajajo se jim vsako leto. V Ameriki, v ZDA, so jih tudi vajeni, ni pa vsakdanje, da se v upor dvigajo študenti največjih, najbogatejših, najbolj spoštovanih univerz, kamor smejo samo bogati ali pa posebej nadarjeni z visokimi štipendijami, navadna raja pač ne. Zdaj policisti tepejo tudi bele in premožne, ki svarijo, da Izraelci v Gazi pobijajo otroke in iztrebljajo Palestince. Veliko je tudi v Ameriki slišati o antisemitizmu, čeprav so Palestinci prav toliko semiti kot Judje.
Svet se je že tolikanj spridil, da se - zaradi vedno novih hitrejših poti informacij in vsak dan večjih možnosti za širjenje laži - tudi najhujše informacije o najhujših zločinih porazgubijo, ker jih mojstri laži in manipulacij prekrijejo z drugimi zgodbami; kolikor je le mogoče hitro zrelativizirajo vsako tragedijo.
Mojstri laži in manipulacij dobivajo plače pri levih in desnih, če sploh v resnici še obstajajo levi in desni. Če ni vse skupaj samo v tako ali drugačno obliko zapakiran interes velikega kapitala. Tudi v šestdesetih letih je šlo za podobna vprašanja, za podobne interese, najsibo kapitala ali pa oblastnikov. Na vzhodni strani železne zavese so tistega leta uprizorili napad na Prago, tam so bili izrazi nezadovoljstva najbolje artikulirani, praško pomlad pa je bilo s tanki najlaže zadušiti.
Nič manj zmedeni zaradi dogajanja na vseh straneh nismo bili takrat, v šestdesetih letih, kakor smo danes. Le da o tistih časih z veliko časovno distanco zmoremo marsikaj razložiti, pa vendar ne vsega. Danes se prepiramo in se postavljamo eni na en breg, drugi na drugega, mojstri laži in manipulacij, ki jih splet širi s hitrostjo, večjo od svetlobne, pa se nam smejijo. Gospodarji najbolj prebrisanim obilno plačujejo, navadnim, trobilom pa komaj kaj ali nič.
Prav te dni, ko so nam ledeni možje malo ohladili ozračje in jih bo polulana Zofka na koncu z obilnim dežjem odplaknila, tako velevajo stare pratike, je svetovna zmeda morda še najbolj očitna, pa nihče je ne obvlada. Ruski car z novim mandatom in menjavo svojih kadrov uprizarja komedije, pripravlja pa bržkone tragedije, ki se jih še ne zavedamo. Orožarsko industrijo bo vtkal, morda se to že dogaja, v celotno ekonomsko zgradbo, sankcije, ki smo si jih izmišljali na našem koncu sveta, so samo še smešnica brez gledalcev.
Ukrajinci se srdito branijo in grozljivo izgubljajo, nam Evropejcem pa ni jasno, kako dolgo bomo lahko zdržali s strelivom in orožjem. Ukvarjamo se s svojimi volitvami, to je zdaj hit prihajajočega poletja. Kdo bo šel za dobro plačo v Bruselj in tam ostal pet let ...
Tudi v ZDA se ukvarjajo s svojimi volitvami, tam so bolj usodne kot pri nas. Dva starca se podajata v boj, kapital pa si mane roke, prav tako kot velefevdalec Putin. Amerika izdeluje orožje, ki ga Evropejci plačujemo, potem pa pošiljamo Ukrajincem.
Tudi za obračun s Palestinci v Gazi orožarska industrija služi milijarde vsak dan, zdaj že prehiteva farmacevtsko, ki si je za dolgo časa opomogla med pandemijo ...
Vsaj študenti še protestirajo, se upirajo, terjajo ukrepe. Politiki govoričijo o priznanju Palestine. Ko se bo to morda zgodilo, bo komaj kje v Palestini še kakšen prostorček za kakšnega Palestinca.
