POMISLEKI: Dvajseta obletnica za premislek

Velika veselica bo jutri v Gorici in Novi Gorici, Evropa je namreč prvega maja pred dvajsetimi leti prvič sprejela medse prej stoletja odrinjene brate z vzhoda, prvič Slovane, prvič tiste z druge strani železne zavese. Pomembno je, da so proslavo pripravili prav na trgu med Goricama. Nekaj simbolnega je v tem tudi zato, ker je prav tam pred dvema desetletjema, 4. maja je bilo, Romano Prodi, takrat predsednik evropske komisije, izrekel svoj nepozabni »Dobrodošli v Evropski uniji!«.

Pomembna obletnica, pomemben dogodek, ravno pravšen za resen premislek Evropski uniji, pa o našem bitju in žitju v njej. Pred dnevi sem bil v Bologni, s profesorjem Romanom Prodijem sem se kar dolgo pogovarjal o Evropi in o nas v Evropi. Zelo zanimivo je bilo, pa kakopak ne več tako zanosno kot pred dvema desetletjema. Profesor zelo trezno razmišlja o današnji Evropi, ki - o tem je prepričan - nikakor ni tako obetavna skupnost, kakor je bila takrat, ko je on sklenil svoj mandat in smo bili tako rekoč skoraj na cilju. Tudi že evropska ustava je bila napisana, vse je bilo nared, pa so Francozi izvedli svoj ubijalski manever, z referendumom so odpihnili ustavo in vse, kar je bilo najbolj obetavnega že sprejeto. Nizozemci so s svojim referendumom samo še zabili v krsto zadnji žebelj.

Če bi takrat Evropa ne zastala, bi bilo zdajle morda precej drugače, lahko bi že imeli skupno zunanjo in obrambno politiko, tudi svojo vojsko, ne bi nam več prav vsega kot pridnim učenčkom narekovali iz Washingtona in nam zraven žugali, naj prispevamo več v njihovo blagajno. Vsak evro ali dolar, ki je naložen v Severnoatlantski pakt, pač skrbi za zaposlovanje v ameriški orožarski industriji, vsak naboj, ki ga Evropa pošilja v Ukrajino, izdelajo in prodajo Američani. Poveljujejo, odločajo, zraven pa mimogrede omenijo, da je ta naš pakt stara krama.

Tvorec največjih korakov unije, v njegovem času se je EU razširila kot nikoli prej, tudi evro se je utrdil kot valuta, ni posebej velik optimist, kvečjemu dolgoročno pričakuje kakšen pomemben korak, pravi, za zdaj nič velikega, nič posebnega. Skupno vojsko seveda lahko spravimo skupaj, tudi oborožitveno industrijo, ampak tak gigant rabi vlečno silo, nekoga, ki bo poveljeval in odločal. Ena sama država v EU ima atomsko bombo, ena sama tudi pravico veta v varnostnem svetu OZN. To je prav tista Francija, ki je ustavila ustavo, pa tudi zdaj - o tem je prepričan Romano Prodi - nima volje, predvsem pa sedanji predsednik Macron ni sposoben prevzeti vajeti v roke.

Profesor Prodi bo jutri posebni častni gost v Gorici-Novi Gorici, za vso Evropo ostaja simbol pozitivnega obdobja, neverjetno energijo ima, še vedno teče vsako jutro, še vedno je zavzet kolesar. Pri petinosemdesetih načrtuje sistem tridesetih mediteranskih univerz, povezavo severa in juga našega Sredozemlja vidi v univerzah, ki bodo združevale, ne delile. Zato je iz programov teh univerz izključil vse, kar deli - politiko, filozofijo in teologijo. Profesor Prodi me je povabil, naj spet pridem k njemu domov v Bologno čez deset let.

Tudi naši slovenski politiki bodo seveda na trgu med Gorico in Novo Gorico, veliko zanosa je mogoče pričakovati, veliko spominov na prispevke politikov k slovenskemu približevanju Evropski uniji. Pa velikih besed na račun prihodnosti, že zdaj opevanega skupnega organiziranja evropske prestolnice kulture. Upati je, da bo prihodnje leto skupna prestolnica res prinesla kaj obetavnega. Na knjižnem sejmu v Frankfurtu nas je namreč italijanski vladni predstavnik ob prevzemu časnega mesta v Frankfurtu svetovni založniški srenji predstavljal v hudo temnih barvah in z izbrano neprijaznimi besedami.

Kakor profesor Prodi ni velik optimist o evropski prihodnosti, se meni tudi ne zdi, da bodo prihodnje leto v obeh Goricah kar vse leto zorele češnje. Napoved iz Rima, da bodo podaljšali začasno prekinitev izvajanja schengenskega sporazuma s Slovenijo, ne kaže nič dobrega. Razlage naših vladajočih politikov, da gre pravzaprav za predstavo za javnost italijanskega zunanjega ministra, so naivne. Pomaga pa Antonio Tajani k dviganju temperature med našimi politiki, ki se bodo lahko zapletli v nove spore. Za nekaj ravnotežja so vendarle poskrbeli na otoku Ventotene s predstavitvijo knjige Gorazda Bajca in Boruta Klabjana o požigu Narodnega doma.