POKOL V BUČI: Ukrajinski Marzabotto

Tudi takrat, pred štiriinpetdesetimi leti, je bil marec. 16. marca 1968 je oddelek ameriške vojske, pozneje sramotno znan z imenom Charlie, v vietnamski vasici My Lai pobil 350 nedolžnih domačinov. Ženske so bile posiljene in ustreljene, starci poklani, otroci zadavljeni. Ron Haeberle, 26-letni fotograf clevelandskega dnevnika The Plan Dealer, je pokol poslikal. Ne z uradno Leico, ki mu jo je bil posredoval štab ameriške vojske. S svojo zasebno Nikon. Ko bi fotografiral z »uradnim fotoaparatom«, bi bile fotografije mrtvih zasežene, cenzurirane in ne bi dobro poldrugo leto pozneje, 20.

novembra 1969, po objavi v The Plana Dealerju, z obtožujočimi mrtvimi in z že zdavnaj strjeno prelito krvjo zdramile ameriške javnosti.

Na več fotografijah je v prvem planu cesta, makadamska. Na njenih robovih ležijo trupla. Na eni tri zapovrstjo. Na drugi skupina mladih razgaljenih žensk z otročički, prav tako golimi. Na tretji leži moški v poteptani travi v jarku, zraven njega, na cesti, spi okrvavljen fantek s strganim oblačilcem. Košara s pokrovom ob njem je edini pokončni predmet na fotografiji.

Več kot pol stoletja pozneje ponuja druga, nam zemljepisno bližja cesta, na ogled podobne, vedno iste grozote. Cesta je siva, asfaltirana, z luknjami. Tudi na njej ležijo, eno za drugim, tri trupla. Nekaj moških tava za njimi po cesti. Fotografijo je posnel Ronaldo Schemidt, venezuelski fotograf, dobitnik najprestižnejše fotografske nagrade World Press Photo of the Year 2018 s posnetkom protestnika Joseja Victoria Salazarja Balze ujetega v plamenih med krizo v Venezueli. V ukrajinsko Bučo je prispel 2. aprila, tista tri trupla na cesti so čakala nanj že nekaj dni, od konca marca ...

Mrtvim na cesti so se pridružili drugi. Grmada zoglenelih trupel, kleti polne mrtvih, zasilna skupna grobišča. Skoraj mesec dni je trajalo, so pozneje povedali drugemu fotografu, Rodrigu Abdu iz Gvatemale, tisti iz drugih kleti, ki so preživeli grozoto le, ker so bili tako dobro skriti, da jih klavci niso našli, preden so konec marca odšli.

V začetku tedna je direktor revije MicroMega Paolo Flores d’Arcais zapisal, da predstavlja 410 dotlej odkritih mrtvih civilistov v Buči ukrajinske Ardeatinske jame. Tone Hočevar je v rubriki Trst-Ljubljana-Svet primerjal pokol v Buči s tistim v Srebrenici.

Oboje drži. Ampak: Ardeatinske jame so imele nekakšno vojaško perverzno logiko – deset Italijanov za vsakega od 33 pobitih Nemcev.

Srebrenica se je zgodila, potem ko so se nizozemske bele čelade, tiste, ki bi jo morale varovati, strahopetno umaknile.

Mnogo je bilo v zadnjih desetletjih, po drugi veliki vojni, grozot, ki spominjajo na današnjo Bučo. Palestinski Sabra in Šatila ter Tell al-Zàtar. Vukovar in Goražde v nekdanji Jugoslaviji. Grozni v nekdanji Sovjetski zvezi. Pokol Tutsijev v Ruandi. Sirski Alep. V osupljivi brezbrižnosti mednarodne skupnosti že osem let trajajoči masaker v Jemnu.

Iz spomina sili še ena žalostna primerjava. Tista s pokolom v italijanskem Marzabottu. Tudi tam leta 1944, kot v Buči pred dnevi, so se agresorji, nacisti, znesli nad nedolžnim prebivalstvom: starci, ženskami, otroki, invalidi. Tudi tam so posiljevali, obglavljali ljudi. In tudi tam so to počeli med umikom po krvavi agresiji.

Zato morda ni pretirano zapisati, da je Buča postala tragični, grozni ukrajinski Marzabotto.

In sramoten, nagnusen, neopravičljiv ruski My Lai.