POD PREPROGO: Ihtava kapetanka ladje brodolomcev

V rimskem amfiteatru Circo Massimo se je prejšnji vikend zgodil festival Atreju, paradno zborovanje italijanskih neofašistov 21. stoletja. Če komu izraz neofašisti ne ugaja, češ da so presegli preteklost, da so danes uglajena gospoda, povsem proevropska in proatlantska, naj se zamisli nad geslom »vračamo se, vrnili smo se«, ki je prežemalo festival.

Vračanje? Kdo se vrača? Črna golazen, kajpak, ki sicer nikoli ni povsem izginila, saj po padcu fašizma prav noben italijanski vojni zločinec ni odgovarjal za vojne grozote, ampak so ameriški pokrovitelji poskrbeli, da se je fašistični vodilni razred obdržal v vseh državnih aparatih kot protiutež novemu rodu politikov iz odporniškega gibanja.

V tem vzdušju se je Giorgia Meloni spet izkazala kakor Dr Jekyll in Mr Hyde. Z rimskega odra je z ducejevsko samozavestjo in mimiko rohnela proti političnim nasprotnikom, sodnikom, sindikatom, do vlade kritičnim družbenim silam in redkim medijem, ki si še drznejo razkrivati njene laži, nedoslednosti in protislovja. Nastop je izzvenel kot en sam glasen »me ne frego!«. Najhuje pa je to, da je žolčne napade z odra starorimskega cirkusa te dni ponovila in, če mogoče, še zaostrila v proračunski razpravi v obeh vejah parlamenta.

Pretiravam? Le en primer, makroskopski: protizakonito deportiranje migrantov v Albanijo. Proti vsaki logiki, zdravi pameti, italijanskim in evropskim predpisom, je premierka v žolčni Mr Hyde varianti napovedala, da bo šla neustrašno naprej. Kam? Najbrž v brezno, če naj v Evropski uniji še veljajo načela pravne države, spoštovanja človekovih pravic in preudarnega ravnanja z javnimi financami.

V dveh letih vladanja se je premierkin ego, ki nikoli ni bil posebno pohleven, razrasel v že zastrašujoče dimenzije, podobno kot žaba iz znane basni, ki se nazadnje razpoči. Nevarnega bencina na ogenj je prilil spletni portal Politico, ki je Giorgio Meloni razglasil za najvplivnejšega evropskega političarja leta 2024. V očeh so menda imeli njeno Dr Jekyll varianto, ki se postavlja ob bok kot še nikoli prej diskreditiranim evropskim voditeljem Ursuli von der Leyen, Emmanuelu Macronu, Olafu Scholzu ali ki se pohlevno klanja novima ameriškima oblastnikoma Donaldu Trumpu in Elonu Musku, kot se je še pred kratkim prilizovala Joeju Bidnu.

Sodelavci bi ji morali priporočiti večjo previdnost. Precedensi namreč niso ravno spodbudni. Isti portal Politico je leta 2019 za najvplivnejšega evropskega politika razglasil Mattea Salvinija, takrat podpredsednika v prvi vladi Giuseppeja Conteja. Salvini je res bil v nezadržnem vzponu in je cele tedne na morju samovoljno zadrževal izmučene migrante na ladji Open Arms, da se je Conte usmilil vsaj otrok in mu jih iztrgal iz ministrskih krempljev.

Četudi so ga sinoči sodniki oprostili obtožbe ugrabitve, je tisto ravnanje bilo izraz samovolje, ki ne v političnem ne v moralnem pogledu nima opravičila. Salvini je takrat bil na višku politične moči in ošabnosti, ki ga je tudi na valu prodornega volilnega uspeha Lige na evropskih volitvah že avgusta istega leta privedla do katastrofalnega političnega samomora, ko je iz disko kluba Papeete na jadranski plaži napovedal rušenje vlade, a je nazadnje sam obležal pod ruševinami. Od takrat se še vedno omotičen pomika po političnem prizorišču in dela škodo na področju infrastruktur in prevozov.

Sic transit gloria mundi! Latinska modrost naj bo v svarilo tudi Giorgii Meloni, ki nam s televizijskih ekranov za lahko noč pripoveduje bajko o magičnem svetu, v katerem je Italija po njeni zaslugi postala nova evropska lokomotiva in bo kmalu gospodovala svetu in morda nekega dne še Marsu, saj sta si z Elonom na ti.

Vemo, da se premierka sama ne bo streznila in bo nadaljevala s prikazovanjem namišljenega sveta, pa če se zavestno laže ali tudi sama verjame lastnim lažem. Strezniti bi se morali italijanski državljani. Morda je že skrajni čas za prebujenje in pogled na svet, kakršen v resnici je. Opozorilnih signalov je še in še. Budilko nam je nazadnje nastavil zavod Censis, ki je na osnovi neovrgljivih statističnih podatkov in njihove analitične presoje naslikal Italijo kot ladjo brodolomcev, ki se nekako še drži na površju, a nima na krovu nikogar, ki bi znal krmariti proti varnemu pristanu, in je zato prepuščena nemilosti tokov.