PISMA IZ LJUBLJANE: O družbi, kulturi in vsakodnevnem bivanju

Že dolgo je znano, da sta si dve največji mesti, s katerima je povezana slovenska zgodovina in ki pomembno določujeta sodobni slovenski svet, Ljubljana in Trst, podobni po velikosti in po širšem zgodovinskem kontekstu (avstro-ogrska preteklost), po življenjskem vzdušju in po vsakodnevnih navadah pa sta si zelo različni. Kljub temu smemo reči, da so se tržaški in nasploh zamejski Slovenci v Italiji vedno zanimali za dogajanje v Ljubljani, naj bo kulturno, politično in drugače, saj je Ljubljana kot glavno mesto Slovenije pomemben referent za splošno razumevanje naše narodne pripadnosti. Z urednikom Primorskega dnevnika sva zato sklenila dogovor, da bi v dvotedenskem časovnem razmiku podal nekaj misli refleksivne narave o sprotnem dogajanju, predvsem na področjih, ki so zanimiva za primorske bralce.

Čeprav je Slovenija samostojna država, z vsem, kar to zajema, je os Trst-Ljubljana lahko še vedno relevantna, zanimiva in kreativna vez, kljub vsem mikro družbenim razlikam, ki spremljajo življenje v obeh mestih. Relevantna za razmislek o vseslovenski družbeni in kulturni istovetnosti, kakorkoli že je takšno razmišljanje danes, v dobi globalizacije in mozaičnih identitet, nekoliko zastarelo. V resnici se prav na tem področju odvija temelja preobrazba sodobne mentalitete: še znamo razmišljati o neki skupni kolektivni zavesti, naj bo ta regionalna, nacionalna, civilizacijska? Smo še pripravljeni delovati za skupno dobro, v prid manjše ali večje skupnosti, ali pa nas je sodobna tehnologija nevidno iztrgala iz teh vezi in se obnašamo kot nevtralni individualni osebki? Vsak s svojim idejnim pogledom.

Dnevi konec meseca decembra so za Slovenijo, poleg verskega božičnega praznika in pričakovanja novega leta, zgoščeno obeleženi tudi z državnim praznikom dneva enotnosti in samostojnosti, ker je bil 26. decembra 1990 razglašen rezultat referenduma, ki je bil pravi plebiscit ljudske volje v odločitvi za samostojno državo (zanjo je glasovalo 88 % vseh volilnih upravičencev), 23. decembra 1991, na dan, ko se je leto pred tem odvijal referendum, pa je bila sprejeta prva ustava samostojne republike Slovenije. Z nekaj simbolike bi lahko rekli, da se je slovenska država rodila v tesni bližini znamenja dveh Janezov, evangelista, ki se ga spominjamo dan po dnevu samostojnosti, in Krstnika, ki ga obeležujemo dan pred dnevom državnosti 25. junija. To naj bi bila dobra popotnica za mlado državo, ki pa se še vedno lovi v zapletenih in vedno bolj negotovih razmerah svetovnega dogajanja.

Zadnje leto smo verjetno vsi preživeli s tesnobnim občutkom notranje jeze, skrbi in nemoči zaradi vojaškega konflikta v Ukrajini. Ni nam lahko spremljati, kako se dva največja slovanska naroda bijeta med sabo. Kdo je za to kriv, kdo je v resnici posredno odgovoren in kakšni so pričakovani interesi, ki naj bi jih prinesel ta konflikt, o tem se mnenja v Ljubljani najbrž občutno razlikujejo od pogledov, ki jih ima slovenski primorski človek. Uradna slovenska politika je prepričano na strani ne le taktirke, ampak kar diktata ZDA in zavezništva Nato, ki z evropskimi politiki vsiljujejo enostranski pogled na načelno nedemokratično in domnevno še vedno imperialno usmeritev Rusije. Slovenski medijski prostor je v celoti podvržen takšnemu pogledu in le posamezniki so ob dogodkih v zadnjem letu razvili drugačen in bolj kritičen pogled. Tega je na straneh PD večkrat odkrito izrazil profesor Jože Pirjevec, s katerim se povsem strinjam. Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti so izdali knjižico ameriškega avtorja, to je strokovnjak za jedrsko varnost Benjamin Abelow, ki piše, »kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino« ter sprožil krizo, ki lahko vodi do jedrske katastrofe.

V zadnjih treh mesecih je vzplamtel tudi strašni konflikt v Palestini na Bližnjem vzhodu, ki presega vse meje razuma in človeške dostojnosti. V tem pogledu je slovenska javnost izrazila več kritičnega razmisleka in tudi zgroženost nad nečloveškim nasiljem Izraela nad civilnim prebivalstvom. A tudi v tem primeru je javnost izobražencev v Ljubljani razdeljena. Govor filozofa Slavoja Žižka, ki je na knjižnem sejmu v Frankfurtu opozoril na nasilno politiko Izraela do Palestincev in v tem videl posredni vzrok za konflikt, ni sprožil le jeze Nemcev, ki so iz protesta zapustili dvorano, ampak nanj v zadnji številki revije Zvon premišljeno in tudi polemično odgovarja Ignacija J. Fridl v članku Slavojeva slava sumljivega slovesa. Ko simbola ne znamo integrirati v normalno družbeno stvarnost, se ta po ovinku izrazi kot simptom.