PEŠCI: Ko bo Dipiazza postal prileten

Novica je stara, županov komentar tudi, razmislek o komentarju ostaja aktualen.

Novica: v torek, 4. marca, popoldne je avtomobil v Miramarskem drevoredu v bližini parka, posvečenega slikarki Leonor Fini, podrl žensko na prehodu za pešce. Gospa, bivajoča v Rojanu, je obležala na cestišču deset metrov stran od prehoda, mrtva.

Komentar: slaba dva tedna pozneje je tržaški župan Roberto Dipiazza med televizijsko oddajo Ring na tržaški zasebni televizijski postaji Telequattro izjavil sledeče: »Gospa, ki je umrla tam, v Miramarskem drevoredu, če si priletna, prečkaš cesto, kjer so semaforji. Greš ali proti železniški postaji ali proti Rojanu, dobiš semafor in prečkaš. Ne moremo povsod namestiti zaščitenih prehodov. Mesto je polno semaforjev.«

O avtomobilu, ki se pred prehodom za pešce ni ustavil, da bi lahko gospa mirno prečkala cesto, niti besedice.

Razmislek: županove besede so takoj izzvale nekaj ogorčenih protestov. Predvsem zaradi omalovaževanja žrtve, češ, da naj bi bila sama kriva za tragično usodo, ker ni prečkala ceste na semaforiziranem prehodu.

»Gospa, ki je umrla tam ...« in ni bila vredna niti kančka županovega sočutja, se je imenovala Bruna Rogelja. Bila je priletna, stara 74 let, čez slaba dva meseca, 17. maja, bi praznovala 75. rojstni dan. Po županovi oceni, ne bi smela prečkati Miramarskega drevoreda, kjer ga je, torej na prehodu za pešce, temveč bi morala iti »ali proti železniški postaji, ali proti Rojanu,« kjer bi dobila semafor in lahko varno prečkala.

Od za gospo Bruno Rogelja usodnega prehoda za pešce do semaforja pri železniški postaji je 365 korakov hoje. Semafor pri Rojanu je še malce bolj oddaljen: 400 korakov. Fabio Ruzzier bi tisto razdaljo prehodil v pičlih dveh minutah, a on je hitrohodec. Prileten človek, brez vsakodnevnega treninga, uporabi več časa. Če ima težave s korakom in nosi s sabo torbo dnevnega nakupa, je to zanj odvečna muka, kar pa – kaže – tržaškega prvega občana sploh ne zanima. Zanj je očitno pomembno, da je »mesto polno semaforjev.«

Ali res?

V strogem mestnem središču bo držalo.

Kaj pa v predmestju?

V številnih mestnih predelih ni semaforiziranih prehodov za pešce. In tudi na velikih prometnicah jih ni.

Zgovoren primer so Barkovlje. Od križišča pri pokopališču do križišča za Miramarski grad ni enega samega semaforiziranega prehoda za pešce. Kako naj se priletni ljudje tam ravnajo? Predvsem v poletnih mesecih se na tistem območju tre ljudi, mladih in manj mladih. Mnogi prihajajo iz mesta z avtobusi. Kje naj prečkajo cesto, ko pa ponekod ni niti navadnega prehoda v bližini, kaj šele takega, ki bil opremljen s semaforjem?

Zgovorna sta druga dva primera. Na Zahodnem Krasu ni niti enega semaforiziranega prehoda za pešce. Ali naj se priletni sprehajajo tja v en dan po eni strani ceste, ker župan pravi, da brez semaforja na drugo stran ne smejo?

Na Vzhodnem Krasu so količkaj na boljšem, čeprav, kot vemo, marsikje – na primer v Bazovici – nimajo niti pločnikov. Imajo pa semafor, tam pri Obelisku. A noro bi bilo, ko bi se morali priletni iz središča Opčin sprehoditi tja do Obeliska, da bi lahko semaforno varno prečkali cesto.

Dipiazza se je nekaj dni po tistem očitno nepremišljeno bedastem televizijskem izreku opravičil svojcem gospe Rogelja.

1. februarja je praznoval 72. rojstni dan. Čez dve leti bo – po lastni presoji – tudi sam postal prileten. Res lepo ga bo videti, kako bo v mestu in okolici iskal semaforizirane prehode za varno prečkanje ceste.