Anabel (Ani) Montes Sar, vodja tridesete misije ladje Life Support humanitarne organizacije Emergency, velja v svetu nevladnikov, ki rešujejo življenja na Mediteranu, za veteranko na tem področju. Njena fotografija z rešenim otrokom v naročju iz leta 2017 je obkrožila svet.
Petnajst dni prostovoljnega dela se je za Anabel spremenilo v dvanajst let plovbe v znamenju najvišjega izmed poslanstev pomorščaka: pomagati ljudem v težavah na morju.
Preden bi pristopili k Emergency ste bili že na tem, da odnehate s svojim humanitarnim delom.
Maja 2023 sem si po sedmih letih rekla: dovolj je! Preveč je bilo žalosti, preveč tragedij in sovraštva obenem.
Kljub vsemu pa ste se vrnili. Kdaj ste stopili na ladjo Life Support?
Malo po tem, ko sem odnehala s humanitarnim delom, sem ugotovila, da ne morem le nemo stati in gledati, kaj se dogaja na Mediteranu. Istega leta sem torej za Emergency začela delati kot reševalka iz vode. Izobraževala sem tudi druge reševalce, ki so se udeleževali naših misij. Po nekaj mesecih sem postala vodja reševalnih operacij na ladji operation manager nato pa še vodja celotne misije, ki s kapitanom ladje skrbi za nemoteno in varno plovbo ter reševanje ljudi v težavah na morju.
Dvanajst let dela na morju ni mačji kašelj. Se vam je med vsem tem časom v spomin vtisnil kak poseben trenutek? Kak obraz?
Veliko je dogodkov, ki so me zaznamovali in to ne le tragičnih. V spominu imam številne srečne zgodbe, zgodbe ljudi, ki smo jih rešili in jih žive in zdrave pripeljali v varno pristanišče. Vsekakor opažam, da je postalo zame v vseh teh letih težko razlikovati posamezne brodolomce in njihove zgodbe. Te nezmožnosti razlikovanja posameznikov pa me je strah. To namreč niso številke, so ljudje, vsak od njih ima svojo zgodbo.
Kakšna je bila pot, ki vas je vodila do tako pomembnega in odgovornega mesta, kakršnega trenutno zasedate?
Ključna je neka strokovna, profesionalna podlaga. Brez ustrezne priprave ne gre. Pomembno pa je tudi, da humanitarni delavec razume kontekst, kompleksno situacijo v kateri dela.
Že od mladih let sem bila zaposlena kot reševalka iz vode na severni obali Španije, kjer sem doma. V regiji Asturia. Leta 2015, ko je prišlo do begunske krize, pa sem si rekla: zakaj bi pomagala le kopalcem in turistom, ki zabredejo v težave na plaži? Zakaj ne bi priskočila na pomoč tudi drugim ljudem v težavah na morju, ljudem, ki nimajo druge izbire, kot da odplujejo boljšemu življenju naproti?
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.