Do psihologa, ne da bi starši izvedeli

Na okrogli mizi o ranljivosti mladih generacij (Il disagio sociale di minori e adolescenti: anello debole in un imminente futuro) oziroma o ekonomski, vzgojni in relacijski revščini, ki jo je spodbudila ravno Karitas, je njen direktor Giovanni La Manna ocenil, da so najstniki ogledalo tega, kar smo oz. kar je družba, v kateri živijo in rastejo. In v tem ogledalu se izrisuje strašen lik, krhek, sam, brezupen in brez podpore. »Ne moremo ostati ravnodušni: najšibkejšim je treba povrniti dostojanstvo, pravice in upanje.«

Na vprašanje, kako se počutijo mladostniki, je odgovorila nekdanja varuhinja pravic mladoletnih oseb Carla Garlatti. Oktobra lani je nastala anketa med šolsko mladino od 16. do 19. leta: odgovarjali so na »preprosto« vprašanje, kako se počutiš. In? 52,4 odstotka vprašanih trpi zaradi tesnobe in žalosti. 48,8 odstotka se jih pritožuje zaradi pretirane utrujenosti, 46,5 odstotka zaradi živčnosti, približno 30 odstotkov se ne počuti dobro in boleha zaradi pogostih glavobolov. Le 8 odstotkov jih je srečnih, 6 odstotkov se počuti osamljene, 7 odstotkov vprašanih ima raje spletne odnose z vrstniki, medtem ko se 26,7 odstotka ne počuti dobro v odnosu z vrstniki.

»Mnogi sprašujejo, da bi stopili do psihologa brez dovoljenja staršev, ker jih je sram priznati svoj strah in šibkosti. Jasno je, da je nekaj hudo narobe.«

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.