LETO 1954: Otrok ni razumel očetove žalosti

Obiskoval sem prvi razred osnovne šole. Angloame riška zavezniška vojaška uprava je takoj po koncu druge svetovne vojne v Nabrežini, moji rodni vasi, zgradila kar nekaj objektov, med temi novo šolsko poslopje. Slo venski oddelek je bil v pritličju, italijanski v prvem nadstropju. Bili smo popolnoma ločeni; pouk se ni začel ob isti uri in tudi končal se ni ob isti uri. Kakih 15 minut presledka je bilo, da se ne bi srečali. Slovenski otroci smo nosili črne haljice, italijanski pa bele, ob velikem razburjenju italijanskih staršev, kajti bele halje se umažejo, na črnih pa ni videti umazanije. Takrat smo pisali s peresnikom in črnilom in domov smo prihajali umazani. Tudi odmor je bil ločen. Ob lepem vremenu smo se slovenski otroci igrali na dvorišču pred poslopjem, italijanski pa na dvorišču za poslopjem. Imeli smo učiteljico, ki je bila poročena z Italijanom. Najprej je svojega otroka pospremila v prvo nadstropje, v italijansko šolo, nato pa je prišla nas učit v slovensko. Resnici na ljubo, ni bila kaj prida. Moja mama je imela veliko dela z menoj.

Malo po začetku šolskega leta je zavezniška uprava prepustila Trst Italiji. Začasno, v upravo, so takrat trdili, čeprav zgodovina uči, da nič ni tako trajnega kot tisto, ker je bilo označeno kot začasno. Oče me je peljal na sprehod do obalne ceste, kjer so prihajale kolone italijanskih avtomobilov, vseh z italijansko trikoloro, trobojnico. Bil je žalosten. Kaj ne bi bil. Doma iz Doberdoba, od koder jih je avstro-ogrska oblast ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno preselila v notranjost, na območje Ljubljane, doštudiral je medicino, v Zagrebu, ker v Ljubljani takrat še ni bilo medicinske fakultete, zato je potreboval denar in sprejel je štipendijo kraljeve jugoslovanske vojske; prejel jo je pod pogojem, da se nato za določeno obdobje zaposli v vojski. Seveda kot častnik, kajti ta čin je pripadal zdravnikom. Nikoli ni imel puške v roki, bil je pač zdravnik in služboval je v Ljubljani. Ko je Italija v drugi svetovni vojni zasedla Ljubljano, je vse častnike internirala v taborišče Gonars in tam se je začel očetov križev pot, ki ga je preko južne Italije in Malte pripeljal nazaj v Trst v času Zavezniške vojaške uprave.

Takrat seveda nisem razumel, zakaj je bil oče žalosten, ko sva gledala kolono italijanski vojaških avtomobilov na cesti v Trst. Tudi za zgodbo, ki sem jo pravkar opisal, sem izvedel veliko kasneje, pa še vsega ne vem. Oče je to poglavje življenja pač zaprl in o tem ni nikoli pripovedoval. Pač pa je bila mama zelo razburjena, ko sem naslednjega dne prišel iz šole in je v mojem zvezku videla risbico vojaških avtomobilov, ki prihajajo v Trst, seveda z italijansko zastavo. Učiteljica, ki sem jo prej omenjal, nam je namreč naročila, naj narišemo (pisati še nismo znali) »velik dogodek prejšnjega dne«. Tudi na tablo je nekaj narisala in celo uporabila tudi rdečo in zeleno kredo za trikoloro. Naši starši so bili vsi zelo razburjeni, ampak si nihče ni upal protestirati. Taki so bili pač časi; spomin na fašizem je bil še zelo svež.

V soboto je Trst slavil 70. obletnico povratka Italije v Trst. Pravzaprav v Rimu in tudi v Trstu temu pravijo vrnitev mesta Italiji, ampak o tem ne bom pisal, saj so imeli tudi v Sloveniji glede besedišča o Primorski te dileme. Slavje je bilo veliko, mesto je preletavala letalska akrobatska skupina Frecce tricolori, predsednica vlade Giorgia Meloni je posredovala dolgo poslanico, v kateri je seveda omenila »pokole v fojbah«, povsem pa je »pozabila« na 20 let fašističnega terorja, na pogrom nad slovenskim prebivalstvom teh krajev, na požig Narodnega doma, na prisilno spreminjanje imen krajev in ljudi, na ustreljene bazoviške junake, na Rižarno, edino nacifašistično taborišče na ozemlju italijanske države. Omenila je Evropo, niti z besedico pa sosednje Slovenije, prav tako ne slovenskega prebivalstva, ki živi v Trstu in v okolici ter sklenila svojo poslanico s tržaško dušo, »prežeto z globokim in trpečim italijanskim duhom«. Ne morem si kaj, da se ob teh besedah ne bi v meni obudil spomin na prvošolčka, ki takrat ni razumel žalosti svojega očeta.