PERSPEKTIVE: Kako družba oblikuje usode žensk

»Bi bluo tar kaj reči za nardit deb biu cajt, ma jest, ku ti an te druge, na ušafamo vič cajta še za nas an tuole nie glih, zak smo se tarkaj borile za na živiet ku teleta parpete ta par jaslah.« Tako je leta 1983 povedala kulturnica in nekdanja županja Špetra Bruna Dorbolò.

Minil je 25. november, mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga je 10. januarja 1946 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Ko ta dan obeležujemo oseminosemdeset let kasneje, moramo še vedno opominjati družbo, da žensko telo in duša nista subjekt, s katerim se lahko igramo, ampak sta človek in simbol človeštva. Ženska si zasluži spoštovanje in enakost, tako kot vsak drug človek.

Okoli 25. novembra in 8. marca se v medijskih in tudi drugih vsebine kar vrstijo podatki o tem, koliko žensk je umrlo zaradi moških, ki se pojmujejo za večvredne in ne znajo obvladovati svojih čustev. Ob teh priložnostih pogosteje slišimo glasove žensk, ki vsako leto obsodijo nasilje nad samimi seboj ali pripovedujejo o svojem položaju. Da ne govorimo o številu žrtev na leto, ki po podatkih ženskega gibanja Non Una Di Meno leta 2024 znaša 106, po podatkih italijanskega notranjega ministrstva pa 98. Če bodo te številke do konca leta še narasle, nas to žal ne bo presenetilo.

Toda 25. november in 8. marec ne bi smela biti edina dneva, ko se borimo proti nasilju nad ženskami. Duh teh dni bi moral biti prisoten vsak dan in mislim, da se lahko s tem vsi strinjamo. Gotovo, številke pojasnjujejo in podajajo širšo sliko dane situacije. Ampak ženske, moški, človek nismo številke. Vsakdo ima svojo zgodbo, svoja čustva, svojo družino, življenje, ki je bolj ali manj boleče, a se v primeru femicida vedno zaključi tragično in neusmiljeno. In to samo zato, ker moški ne znajo obvladovati svojih čustev in svojega ega. Pa je res kriv vsak posamezen moški, ki je ženski vzel življenje, ali pa krivda mogoče leži drugje?

Vzemimo primer Filippa Turette, ki je pred letom dni usmrtil nekdanjo partnerko Giulio Cecchetin. Javni tožilec je poudaril, da je Filippo izhajal iz »dobre« družine, živel v »normalnem in zdravem« okolju, imel vse možnosti pri izbiri šolanja. A kaj pomeni »dobro, normalno, zdravo« okolje, ko družba od moških še vedno zahteva, da zadržujejo čustva in se jih izogibajo, kot jih učijo zgledi v več kot tisočletni kulturi, filmi, knjige, religije, medijske vsebine in družinski vzorci? Seveda moških potem ni mogoče primerjati z ženskami, ki se jih od vekomaj opisuje kot zelo čustvene. Kulturna in družbeno konstruirana razlika je preveč očitna. Sedaj pa vidimo, do kam nas je pripeljalo zatiranje in nepriznavanje moških čustev - do umiranja žensk. Res je, da izhajam iz najbolj emblematičnega primera zadnjih let, ampak verjamem, da je to osnovni motiv, ki povzroči, da moški usmrti žensko. Če stopimo korak pred tragedijo, zavračanje čustev moških v družbi in njihova nezmožnost, da bi jih obvladovali, privedeta do tega, da tudi ženske v zvezi težko ločijo razumsko od nerazumskega.

Zavedam se, da samozavedanje in čustvovanje nista enostavna procesa. Predvsem v svetu, ki kategorizira vsako človeško dejanje in v katerem se stalno primerjamo z visoko postavljenimi merili, se lahko počutimo nelagodno ali nezadostno. Toda prav nezmožnost obvladovanja čustev privede do nasilja nad drugimi in nad samim seboj.

Vse trdneje sem prepričana, da ni težava v tem, da bi se moški bali žensk ali svojih lastnih, korenitih odločitev. Moških pri izražanju, zavedanju in dozorevanju čustev nikoli niso prejeli ustrezne podpore. Neobvladljive čustvene situacije se pri njih zato kažejo kot različne oblike nasilja: kot verbalno, psihološko nasilje, ubijanje in vojne. Saj v zgodovini ni primera, ko bi vojno začele ženske.

Moškim ne ponujam izgovora in jih ne opravičujem - nobenega opravičila ni. Verjamem pa, žal, da bo čez eno leto, ko bomo spet beležili 25. november, v medijih krožilo novo število žensk, ki so jih usmrtili moški, nezmožni obvladovanja čustev.

Dovolj imamo teh številk. Vsaka ženska ima svoje ime in priimek, družino, ki jo pogreša, otroke, ki ostanejo brez matere in očeta, samo še sirote tega sveta, ki bo prej kot slej pozabil nanje. Družba nas je pripeljala do tega, da zatiramo lastna čustva, in temu ustrezno se zdi povsem samoumevno, da vsako umorjeno žensko prepoznava le kot številko, ki se doda končnemu seštevku.