DESNA ENOTNOST: Po jutru se dan pozna

Prva dva dneva nove mandatne dobe sta pokazala, da v predvolilnem času tako opevana enotnost koalicije, ki se je oblikovala desno od sredine – spomnimo se nasmehov in objemov na rimskem trgu Piazza del Popolo in povolilnih zmagoslavnih tonov, češ »ste videli, kaj lahko dosežeš, če znaš stopiti skupaj« –, že kaže prve razpoke.

Nejevolja je v četrtek med glasovanjem za predsednika senata privrela iz stranke Silvia Berlusconija, kjer niso hoteli podpreti Ignazia La Russe. Jabolko spora so seveda ministrska mesta, pri dogovarjanju za katera naj bi stranka Naprej, Italija po oceni njenih pripadnikov ne dobivala ustrezne teže. Berlusconijeva miljenka Licia Ronzulli naj bi bila žrtev vetov Giorgie Meloni, ki ji, kaže, noče prepustiti nobenega izmed ministrskih položajev, na katerih bi jo rad videl »vitez«. Dolgi objektivi parlamentarnih fotografov so ukradli Berlusconijev lastnoročno napisan seznam z želenimi ministrstvi: ob več kot enem je bilo napisano »Ronzulli«.

La Russa se je naposled za predsedniško mizo povzpel tudi brez privolitve Berlusconijevih, z odločilno podporo prostih strelcev iz opozicije, ki bodo uslugo najbrž unovčili ob prvi priložnosti. Zanimivo bo spremljati, kdo bo zasedel podpredsedniška mesta v obeh domovih parlamenta, kdo bodo »kvestorji«, kdo bo predsedoval parlamentarnim telesom, kjer je predsedstvo »rezervirano« za predstavnike opozicije, ki pa za izvolitev potrebujejo podporo večine, kot velja za parlamentarni odbor za varnost republike (Copasir) in nadzorstvo javne radiotelevizije Rai. Prosto streljanje je treba razumeti kot znak razbite in posledično šibke opozicije.

Vrste so Melonijini, Salvinijevi in Berlusconijevi za silo strnili včeraj, ko je poslanska zbornica v četrtem glasovanju dobila svojega 16. predsednika, država pa »tretjega moža«. Bolje kot v senatu, a ni šlo povsem gladko. Predstavnik najbolj desnega robe ligaške pahljače Lorenzo Fontana je namreč na četrtem glasovanju prejel 222 glasov, 15 manj od tistih, na katere lahko na papirju računa koalicija Giorgie Meloni.

Pravzaprav nič presenetljivega: do padca Draghijeve vlade sta Liga in Naprej, Italija bili v koaliciji, Bratje Italije v opoziciji. Zdraharstvo se je na desni strani političnega prizorišča pokazalo že večkrat. Ob lanskih lokalnih volitvah so le stežka našli skupni jezik za izbiro kandidatov, rezultat je bil večinoma temu primeren. Nič bolje ni bilo v času januarskih volitev za predsednika republike, ko je vsaka od treh strank hotela uveljaviti svoj predlog. Brez uspeha. Zatem je med desnimi veljaki zavel polarni hlad in več mesecev med njimi sploh ni bilo pravih stikov. Nato so se pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami povezali, kot to »zapoveduje« Rosatov volilni zakon. Po volilnem slavju pa – vsak po svoje, mors tua vita mea.

Sedaj, ko so si Bratje Italije in Liga s predstavnikoma vprašljive uglednosti zagotovili dva visoka državniška položaja, je Berlusconi ranjen. Senatni manever se ni obnesel, ostal je praznih rok, soočiti se je moral s svojo ... omejeno relevantnostjo. Pričakovati je, da bo za katerega od »svojih« vseeno zahteval kako ključno ministrsko mesto. Vprašanje, če mu ga bo Giorgia Meloni pripravljena prepustiti.

Če se po jutru dan pozna, se torej premierki in pectore Giorgii Meloni obeta kar izzivalno predsedovanje vladi. Časi Krščanske demokracije, kjer so vedeli, da za vladanje potrebuješ mir v hiši in so zato pristajali na koncesije t. i. »satelitom«, manjšim političnim partnerjem, s čimer so si zagotovili dolgotrajno vladavino, so očitno daleč. Kar ni nujno slabo.